Se spomnite primera, ko vas je nekdo globoko prizadel in bi ga tisti hip najraje utopili v žlici vode? Ko bi v navalu besa, jeze, prizadetosti, užaljenosti in obupa udarili nazaj z vsemi kanoni. Ko ste si zaželeli, da tega človeka sploh ne bi bilo več! Ne samo, da bi izginil iz vašega življenja, ampak da ga sploh ne bi bilo več – nikoli! Pridejo položaji, ko se nam zgodi, da zaradi bolečine, ranjenosti ali prizadetosti zapademo v črno-belo gledanje. Na eni strani, da sem jaz, ki sem prizadet, ki mi je bila storjena krivica, popolnoma v redu in dober, medtem ko je drugi najbolj nesramen, žleht in sploh tako grozen, da bi bilo boljše, da ga sploh ne bi bilo. Ob močnih čustvih seveda lahko hitro zapademo v takšno črno-belo doživljanje in gledanje. A resničnost je kljub temu pogosto vsaj malce drugačna. Verjetno vendarle nisem tako absolutno popoln in brez masla na glavi in oni drugi tudi verjetno ni absolutno zavržen in nemogoč človek. Res je, da lahko koga tako doživljam, a to verjeno ni absolutna resnica, čeprav se morda meni tako dozdeva. Takšno absolutno polarizacijo začutimo tudi v evangeliju današnje nedelje, ko se Jezus povabi na obisk k višjemu cestninarju z imenom Zahej, nad čimer se seveda ljudje izredno pohujšujejo in godrnjajo: »Ustavil se je pri grešnem človeku.« Seveda: za Jude je bil njihov rojak Zahej, ki je bil kot šef pobiralcev davkov v službi Rimljanov – okupatorjev in kot tak torej narodni izdajalec. In vendar se Jezus povabi k njemu na obisk. Za ljudi je Zahej izdajalec, baraba, prasec! Za Jezusa je človek. Človek, ki se je zapletel, ki je zabredel, a išče. Zato se tudi zgodi sprememba, ko sprejme Jezusa v svojo hišo. Ne le v hišo, ampak pusti, da se dotakne njegovega srca. Zato se zgodi sprememba, spreobrnjenje, zato se Zahej odloči za drugo, novo pot. Ljudje bi ga utopili v žlici vode, če bi ga lahko. Jasno, da so se bali rimske vojske, ki ga je ščitila. Jezus pa se je flegma povabil k njemu na obisk, ker zanj Zahej ni bil absolutno zavržen. V njem je namreč še vedno videl upanje, da zapusti tèmo in stopi na pot pravičnosti. Zato je tudi za nas vedno upanje, da zapustimo tèmo. Upanje je tudi za tiste, ki bi jih kdaj želeli utopiti v žlici vode. Vprašanje je le, ali se pri vsem tem zavedamo tega, kar prinaša današnje berilo iz knjige Modrosti, ko govori o tem, kako nas Bog ljubi: »Kajti ljubiš vse, kar je, nič od tega, kar si narédil, ti ni zoprno, saj tega, kar bi sovražil, ne bi bil ustvaril.«