Kolikokrat ste že nasedli oglaševanju, kupili neki izdelek, ki se je zdel res »ah in oh«, in ste na koncu razočarani ugotovili, da ni izpolnil tistega, kar je v reklami obljubljal. Lahko je šlo čisto za vsakdanjo stvar, kot je jogurt. Recimo, da ste v hipermarketu pred hladilnikom z jogurti, v katerem so na petih policah na dolžini šestih ali sedmih metrov. Pri vseh blagovnih znamkah in vseh mogočih okusih se človek v takem primeru znajde pred težko odločitvijo. Pa recimo, da vam pritegne pogled jogurt z okusom jagode. Na ovitku so prav bleščeče in okusne, pogled ponuja nekaj čvrsto napetih in sočno sladkih jagod. Po možnosti z nekaj kapljic rose, ki se je nabrala na površini. Seveda kupite ta jogurt z mislijo, da v rokah držite več kot samo jogurt – že skoraj sveže nabrane sladke jagode z jogurtovim prelivom. Potem pa odprete in poskusite prvo žličko – in vse skupaj po okusu spominja bolj na pralni prašek kot na jagodni jogurt, kaj šele na jagode z embalaže!

Kolikokrat se nam lahko zgodi, da na podoben način pristopamo do ljudi. Da je embalaža, torej dober vtis ali videz, tisto, po čemer ocenimo človeka. In kolikokrat je temu sledilo razočaranje zaradi izjemnega razkoraka med tem, kar se je kazalo navzven, in onim, kar je v resnici bilo v njegovi notranjosti. Seveda lahko velja tudi nasprotno, ko smo bili prijetno presenečeni nad nekom, ki morda na prvi vtis ni učinkoval nič kaj posebno, prej morda nasprotno, pa nas je osebno srečanje z njim pozitivno presenetilo.

V ta kontekst nekako sodijo tudi Jezusove besede iz evangelija današnje nedelje, ko pravi: »Kdor koli s poželenjem gleda žensko, je v srcu že prešuštvoval z njo.« Poželenje pomeni, da se ustavim samo pri zunanjem videzu, pri embalaži. Pomeni, da sploh ne vidim bistva, da dejansko ne zmorem videti osebe, ampak samo embalažo. Še več: da mi človek kot oseba sploh ni pomemben, ampak je objekt, ki mi pomeni nekakšno izpolnitev ali zadovoljitev. Z drugimi besedami: poželenje onemogoča odnos, ker mi ni pomemben človek, ampak je pomembna moja sebičnost. Kaj in kako bo z drugim, mi je popolnoma vseeno. Samo da bo meni dobro.

Tako je, če se ustavimo pri embalaži – pa naj je konkretno to vezano na fizični videz, vtis, ki ga človek naredi, na predsodke, vnaprejšnje sodbe oziroma pričakovanja. Videti in spoznati pravo vsebino pa pomeni srečati se z osebo, vzpostaviti in graditi odnos, ki temelji na osebnem spoštovanju in drugega videti kot sočloveka, vrednega enakega dostojanstva, ki ga imata drug pred drugim in pred Bogom.