Res neverjetno, kako nas zanimajo življenja drugih. Kaj se govori, kaj ljudje pravijo, kaj pripovedujejo. Pa naj gre to za vaške ali branjevske čvekarije ali pa najbolj sveže novice pri frizerki. Da ne govorimo o rumenem tisku, ki je namenjen izključno novicam in tračem o drugih. In seveda spletne inačice istega. Ko je pomembno, kaj je kdo rekel, naredil, pokazal ali pa zakuhal. Samo da je sočno, zanimivo, dražljivo. Samo da se govori, da se komentira, da se ve. Zakaj? Kaj imamo od tega, če smo v tabloidu prebrali, da je slovenski kvazi estradnici poginil psiček, ali pa, da si je neki igralec zvil gleženj v domači dnevni sobi in da se je neka popevkarica pokazala v družbi z novim spremljevalcem. Samo da se govori, da se ustvarja neka podoba, imidž, slava – kakršnakoli pač že je. Potem so tu še komentarji, ne samo v živo od ust do ust, ampak na vseh mogočih forumih. Ko se lahko razpišem, kakor se mi zdi, ko lahko nekoga raztrgam in oblatim, kakor mi v tistem trenutku narekujejo čustva, gnev in jeza. Na take in drugačne načine torej čvekamo, opravljamo, govoričimo, blatimo, kritiziramo, predvsem pa ustvarjamo določene predstave in stereotipe o ljudeh. In te predstave nam v resnici onemogočajo, da bi prišli do resnice, do pravega spoznanja. Vprašanje seveda je, če si sploh želimo ugotoviti resnico. Verjetno je lažje vztrajati pri svojih predstavah o nekom, pri svojem prepričanju, ko sem nekoga že ožigosal in popredalčkal. Ker če bi se moral soočiti s tem, kar on ali ona resnično je, potem bi tudi zame to pomenilo, da moram pri sebi nekaj spremeniti. Tako pa lahko po mili volji vztrajam pri svojem in mi tudi ni treba nič narediti na sebi, mi ni treba v ničemer zrasti. Sem lepo zaprt v svojo trohnobo in se napajam z zbiranjem, naslajanjem in širjenjem novic o drugih.

Evangelij današnje nedelje nas izziva prav v tem, saj Jezus sprašuje svoje učence, kaj ljudje pravijo o njem. Kaj se govori? Odgovori so v klasičnih arhetipskih podobah izraelskih prerokov. Nato Jezus obrne gledišče in jih vpraša: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Gre za vprašanje mojega prepričanja. Sem res odprt za spoznavanje Boga, za spoznavanje bližnjega, za spoznavanje sočloveka, ali sem se preprosto ujel v neke kalupe predsodkov in svojih prepričanj. Če sem namreč ujetnik tega, potem ne morem prepoznavati in spoznavati Boga. Ne morem v možu, ženi, otroku, prijatelju, sodelavcu, sosedu odkrivati novih in novih razsežnosti njegove osebnosti. Ustaljene podobe in prepričanja mi onemogočajo globino, zato tudi verjetno tako radi segamo po cenenih tabloidnih zadovoljstvih. Resnično srečanje z drugim pa mi omogoča tudi resnično srečanje s sabo. Odstranitev zabetoniranih podob in prepričanj o Bogu pa na koncu vedno izzove vprašanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«