Verjetno nam ob svetopisemskih odlomkih Jezusovega krsta v Jordanu pred očmi zaigrajo svetovno znane upodobitve tega prizora, kot so nam jih zapustili Pietro Perugino v Sikstinski kapeli ali pa Andrea del Verrocchio in Leonardo da Vinci. Nekdo drug se morda prej spomni kakšnih filmskih upodobitev, na primer klenega Janeza Krstnika v filmu Jezus režiserja Rogerja Younga, pa tudi številnih drugih, vse do Scorsesejevega Krstnika, ki je skoraj obseden ali pa vsaj zrel za psihiatrično kliniko. Vsekakor gre za zanimiv svetopisemski lik, ki je vedno privlačil in izzival umetnike.

Kaj pa nas? Nas lik Janeza Krstnika še vedno izziva? Glas vpijočega v puščavi – kričeči prerok ob Jordanu, ki kliče, spodbuja in vabi k spreobrnjenju. Asket, oblečen v kameljo kožo, čigar dnevni menu sestavljajo kobilice in med divjih čebel. In vendar je še več kot to. Ni namreč le asket, ki vabi ljudi k spreobrnjenju in s tem pripravlja pot Odrešeniku – Mesiju, ki so ga napovedovali starozavezni preroki. Janez Krstnik ni samo tisti, ki pripravlja pot Mesiju, ampak pokaže nanj. Simbolno bi lahko rekli, da je Janez Krstnik kot monštranca. Kot bogoslužna posoda, ki nam kaže Jezusa. Tako je namreč Krstnik pokazal na Jezusa in je na začetku njegovega javnega delovanja pred ljudmi pričeval: »Videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.«

Takih neposrednih pričevanj, kot je bilo Krstnikovo, vsekakor nismo doživeli, verjetno pa se nam je že kdaj zgodilo, da so doživeli kakšno pričevanje, kakšen Božji dotik v srcu, ki je nagnil naše srce, da smo spoznali, začutili ali doživeli to resnico – da je Jezus Božji Sin, ki ga Oče ljubi. In seveda, da v Njem Oče ljubi tudi nas, mene. Toda, če pogledamo Janeza Krstnika – on je precejšnji množici ljudi pokazal na Jezusa; se pravi, so iz prerokovih ust izvedeli, da je Jezus Božji Sin, pa se številni niso odzvali. Vedeti in spoznati je torej eno, drugo pa je, da se odločim zanj in mu sledim.

Če torej želim in hočem, bom lahko v svojem življenju odkril in prepoznal veliko stvari, dogodkov in položajev, ki lahko kažejo na Kristusa, pa me nujno ne bodo privlačili ali spodbudili, da bi šel za Njim. Prav zato je še kako pomemben tudi ta korak – da grem za Njim, da sem z Njim. Ne nazadnje prav v tej točki stoji ali pa pade naša vera. Če samo priznavam, da Bog je, z njim pa nisem v odnosu, potem je zadeva prazna – enako kot v razmerjih z ljudmi. Jaz sicer lahko tebe priznavam, a če nisem s teboj v odnosu, je to prazno, tako med možem in ženo, med starši in otroki, med sorodniki in sosedi. Naj nas torej Krstnikovo oznanilo, »Glejte, Božje Jagnje«, v resnici povabi na pot za Kristusom, v odnos z Njim, da bomo lahko končno tudi mi v vlogi Krstnika, ki je kot monštranca kazal na Jezusa, Božjega Sina.