Kadar nam gre nekaj narobe, kadar se nam kaj zalomi ali celo zruši, se vedno vprašamo: Kdo je kriv za to? Nekdo mora biti kriv. Vaza v dnevni sobi ni sama od sebe padla na tla in se razbila. Za to, da kot družina zamujamo na skupno praznovanje, je tudi nekdo kriv. In, da je nekdo zbolel, je tudi verjetno nekdo kriv – verjetno kar on sam, ker se ni dovolj oblekel, ker je premalo spal, ker ni jedel dovolj sadja in zelenjave… In še bi lahko naštevali. Nekdo pač mora biti kriv zato, da je nekaj šlo narobe. Preprosto potrebujemo krivca, da lažje funkcioniramo.

V evangeliju današnje nedelje lahko vidimo, da so tudi Jezusovi učenci razmišljali v tej smeri. Ko se namreč Jezus ustavi pri človeku, ki je bil slep od rojstva in se nameni, da ga bo ozdravil, ga učenci vprašajo: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Se pravi, kdo je kriv, da je ta človek slep. Stari Judje so bili prepričani, da je bolezen, ki je nekoga doletela, posledica njegovega greha ali greha njegovih prednikov. Zanimiv je Jezusov odgovor: »Ni grešil ne on ne njegovi starši, ampak na njem naj se razodénejo Božja dela.« Nihče ni kriv, da se je ta človek rodil slep. Temu je pač tako. Je pa ob njem in ob komerkoli izmed nas priložnost, da se razodene Božja ljubezen. Najsibo neposredno od Boga ali posredno po nas. Ne samo sleporojenemu, ampak komurkoli. Ni stvar v tem, da bi iskali krivca, ampak v tem, da se znam in zmorem odzvati z ljubeznijo na človeka, ki je v potrebi, pomeni, da mu podarim sebe, da grem preko sebe zaradi drugega.

V naši trenutni situaciji epidemije se zato nima smisla spraševati: Od kod je to prišlo k nam? Zakaj nismo prej reagirali na situacijo in zaprli mej? Kdo tisti, ki je okužil ljudi okoli sebe? Za vsemi vprašanji se seveda skriva najgloblje: Kdo je kriv? Ampak to v trenutni situaciji sploh ni pomembno. Bistveno je, ali se zmoremo po svojih močeh in z Božjo pomočjo pravilo odzvati. Da se torej kot Jezusovi učenci ne sprašujem, kdo je kriv, ampak da skušam, da bi se po meni razodevala Božja ljubezen. Naj bo to do domačih, s katerimi živim v izolaciji, naj bo to do ostarelih, ki so popolnoma sami in jim konkretno pomagam ali jih pokličem po telefonu. Ljubezen do nas se razodeva v državnih in lokalnih voditeljih, ki skušajo čimbolj poskrbeti za nas. V tem trenutku se ljubezen še kako razodeva v vseh požrtvovalnih zdravstvenih delavcih – zato, hvala vam! Mogoče je naša trenutna situacija tudi priložnost za vse nas, da se pustimo ozdraviti se od zaslepljenosti individualizma, sebičnosti in egoizma ter spregledati in videti, da je življenje izpolnjujoče le v pristnih in spoštljivih odnosih in da je pot prihodnosti v povezanosti, v kateri ima osrednje mesto podarjajoča se ljubezen.