Neverjetno, kako so družbena omrežja postala novo področje, na katerem lahko tekmujemo, se dokazujemo in uveljavljamo svojo vrednost. Ste se že kdaj ob fotografiji, ki jo je kdo objavil na spletu, vprašali, ali je res tako zelo zadovoljen ali srečen, kot se kaže na njej? Koliko je ustvarjanja navidezne resničnosti, nekakšne javne digitalne podobe? Koliko je za vsem tem iskanja pozornosti, sprejetosti, priljubljenosti? Kolikokrat je za podobami srečnih ljudi, ki se imajo lepo in uživajo ob tem in onem, ravno nasprotna resničnost? Se za fotografijo postavnega mladostnika skriva diametralno nasprotje tistega, kar se nam kaže – resničnost fanta, ki ne verjame vase, ki misli, da ni sposoben, da ni dober, in zato trpi in išče tolažbo v taki ali drugačni omami? Mladostnica, ki je prepričana, da ni lepa in dobra, ter samo sebe zaničuje in prezira, skuša prevpiti svojo notranjo bolečino s samopoškodovanjem. V ozadju vsake take zgodbe je po navadi neizmerno hrepenenje po tem, da bi bil človek ljubljen, sprejet in da bi nekomu pripadal.

Bolj ljudje hrepenimo po tem, teže si to v resnici podarimo. Mogoče zato, ker mislimo, da nam pripada, da si zaslužimo, da mora pač drugi najprej narediti korak, potem ga bomo šele mi …

Kristjani bi glede tega imeli neizmerno manj težav, če bi zakrament svetega krsta vzeli zares – če bi razumeli, kaj krst v svoji najgloblji resničnosti pomeni. NI samo obred, s katerim postanemo kristjani. Ko sem bil pri krstu oblit z vodo ali trikrat potopljen vanjo, sem bil potopljen v božjo ljubezen. S krstom sem postal tisti, ki pripada Bogu, ki je vreden in ljubljen v Njegovih očeh; Bog name gleda popolnoma drugače, kot gledajo drugi in tudi jaz sam. Od krsta naprej tudi zame veljajo besede, namenjene Jezusu ob krstu v reki Jordan: »Ti si moj ljubljeni sin, ti si moja ljubljena hči, s teboj imam veselje, rad te imam.« Živeti iz zakramenta krsta pomeni, da živim v zavedanju, da me ima Bog rad, da sem že tukaj, zdaj deležen njegove ljubezni; za to pa je seveda potrebno, da tudi jaz stopim v ta odnos. In da si nazadnje dovolim dolgotrajni proces vzpostavitve zaupanja, da dopustim, da zavedanje, da sem ljubljen, počasi prikaplja do mojega srca, do globine moje biti.