Se spomnite razočaranja, ki ste ga doživeli ob kakšni zavrnitvi ali odpovedi? Pa ne v smislu kakšne romance, niti ne službe. Čisto tako, v vsakdanjiku. Ko smo se na primer dogovorili z nekom za srečanje, se tega že vnaprej veselili, ali že nekaj dni ali vsaj nekaj ur pred srečanjem. Potem pa nam je tisti, s katerim naj bi se srečali, tik pred zdajci odpovedal. In je temu sledilo razočaranje. Ali pa ko smo nekoga povabili na obisk, pospravili in pripravili prostor, predvsem pa vsaj nekaj časa namenili tudi pripravi kakšnega okusnega prigrizka. Potem pa smo na koncu doživeli hladno prho z odpovedjo. Toliko nekega truda, priprave, hrepenenja, vnaprejšnjega veselja in pričakovanja, potem pa na koncu odpoved. Ob tem se seveda tudi marsikdaj prebudi: poleg razočaranja tudi jeza, morda celo zamera ali užaljenost, pa verjetno tudi praznina ali celo občutek zapuščenosti. Kakor koli že – ni ravno prijetna izkušnja, ko te nekdo pusti na cedilu. Še posebno ne, če te potem ta človek »odpika« z nekim brezveznim ali poceni izgovorom.

Nekako delno v tej luči izzveni tudi Jezusova prilika o svatbi, ki nam jo prinaša tudi bogoslužje današnje nedelje. V priliki kralj pripravi svatbo za svojega sina, a se povabljeni ne zmenijo za vabilo, tudi ob drugem pozivu ne, ampak iščejo tak ali drugačen izgovor. Zato kralj naroči služabnikom, naj gredo na ulice in naj povabijo, kogar koli bodo našli.

V perspektivi Jezusovega časa prilika jasno meri na Božje izvoljeno ljudstvo. Judje so namreč po napovedih prerokov pričakovali Mesija – Odrešenika. Ko pa je Jezus prišel kot Odrešenik, ga Judje niso sprejeli. Od tod tudi kraljeva ugotovitev v priliki: »Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.« Ker Judje niso zmogli sprejeti Jezusa za Odrešenika, so na to odrešenjsko svatbo bili povabljeni drugi, pogani.

Vendar se zdi, da smo danes v podobni situaciji. Oče nas znova in znova vabi na gostijo svojega Sina, na gostijo evharistije, na kateri se nam v hrano podarja Jezus pod podobo kruha in vina. Ker se žal prevečkrat ta gostija dojema kot nedeljska obveznost ali kot nekaj dolgočasnega in odmaknjenega ali samo kot nekakšna tradicija, lahko kaj hitro pride do izgovorov, zakaj ne bi šel, kaj vse moram početi, kako malo časa imam in tako naprej. Potem se lahko zgodi, da nazadnje ostanem zunaj. Z mislijo ali prepričanjem, da sem zraven, da pripadam, a sem vendarle zunaj. Biti povabljen na svatbo in se je tudi udeležiti pomeni, da na tej gostiji prejemam Kristusovo telo, ki se za nas daruje, in tako tudi sam postajam za druge daritev, gostija, svatba.