Na današnjo nedeljo obhajamo praznik Jezusovega darovanja v templju – svečnico. Praznik svečnica je štirideset dni po božiču in po slovenskem izročilu zadnji dan božičnega časa. Ime svečnica izvira iz običaja, da na ta dan po stari navadi v cerkvah blagoslavljamo sveče. To ima velik simbolni pomen, saj sveča ponazarja prazničnost in razsvetljenje teme duha ter nas kristjane opominja, da smo otroci Luči. Praznik namreč izvira iz svetopisemskega dogodka, ko sta Jožef in Marija prinesla dete Jezusa v izraelski tempelj, da bi za svojega prvorojenca darovala, kot je bilo predpisano v judovski postavi. V templju pa sta srečala starčka Simeona, ki je vzel malega Jezuščka v naročje in o njem prerokoval, da bo »luč v razsvetljenje poganov in slavo Izraela«. Tako so blagoslovljene in prižgane sveče pri bogoslužju ta dan prispodoba Jezusa, ki razsvetljuje človeštvo.

Ker je torej svečnica praznik, na katerega sta Jožef in Marija Jezusa v templju darovala, lahko bi rekli tudi – posvetila, je v Katoliški cerkvi to tudi dan Bogu posvečenega življenja, ko se redovnice in redovniki spominjamo dneva svoje posvetitve Bogu. Na ta dan se srečamo med sabo v zahvali, molitvi in medsebojnem druženju. Dan posvečenega življenja je uvedel papež Janez Pavel II. leta 1997 kot dan molitve za može in žene, ki so se odločili za življenje v enem izmed katoliških redov ali skupnosti apostolskega življenja, da bi se redovniki in redovnice vsako leto še bolj zavestno in hvaležneje spomnili daru poklicanosti, hkrati pa tudi preverili svojo pot ter prosili za zvestobo na tej poti, da bi bili res gospodovi in za ljudi.

Zato so še kako na mestu besede današnjega prvega berila iz knjige preroka Malahija. Prerok govori o angelu, ki ga pošilja Bog, da bi prečistil tiste, ki so mu posvečeni: »Kakor zlato in srebro jih prečisti, da bodo darovali Gospodu daritve, kakor je prav. Tedaj bo Judova in jeruzalemska daritev Bogu všeč, kakor v starodavnih časih in kakor v nekdanjih letih.« Vabilo, ki velja predvsem nam, posvečenim, da bi poglobili svojo vero, svoj odnos z Bogom, še posebno če smo se v tem upehali, polenili, zaspali, se oddaljili ali močno zablodili. Vabilo k spreobrnjenju, prečiščenju in očiščenju, ki velja predvsem nam, ki smo se posvetili Bogu kot redovniki, hkrati pa vabilo vsem, ki s krstom pripadamo Bogu: da bi bila naša življenja ne ravno Luč, prav gotovo pa lučke »v razsvetljenje poganov in slavo« vsemogočnega Boga.