Piše Marija Švajncer,

bereta Maja Moll in Bernard Stramič.

Knjiga Andreja Capudra Nedokončani spisi je sestavljena iz dveh delov: Esejev o Danteju in Breviarija. Avtorjeva soproga Majda Capuder v uvodnem zapisu Knjigi na pot pravi, da je zbirka esejev nastala v zadnjih letih moževega življenja. Njegova literarna pot se je začela z Dantejem in z njim se je tudi končala. Božanska komedija ga je spremljala ves čas: zanj je bila univerza, temeljna izobrazba in kažipot ob profesuri, politiki, diplomaciji in nikakor nazadnje ob družini.

Plodovito življenje pisatelja, esejista, prevajalca in pesnika se je izteklo leta 2018.

Načrtoval je po pet esejev za vsako kantiko, Pekel, Vice in Raj, vendar se zaradi smrti to ni uresničilo. Nedokončani spisi niso labodji spev, temveč izvrstni eseji, v katerih Andrej Capuder, čeprav že v zrelih letih, piše kot kak mladenič, poln ustvarjalne moči, iskrivih domislic in novih spoznanj. Njegova življenjska energija je nezaustavljiva, toliko vsega ima povedati. Zastavlja si vrsto vprašanj, kopiči dokazne razloge in kar naprej ugotavlja, da je še vse preveč tem, o katerih bi se bilo treba razpisati.

Z veliko filozofsko vednostjo in obsežnim znanjem vstopa v Dantejevo Božansko komedijo. Že res, da je v naslovu omenjena komedija, toda, poudarja Capuder, v tem resnobnem delu zaman iščemo humor. Avtor osupne nad izdajalci in samomorilci v Peklu, zazre se v oči grešnikov v Vicah in se pošali na račun Dantejevega podrejanja pametni, vsevedni in moralno neoporečni Beatrice. Pekel, vice in raj Capuder prepoznava v starih časih in miselnosti visokega srednjega veka, vse skupaj pa s kritičnim pogledom prenese v naš čas in izreče par gorkih na račun demokracije, razbrzdane tehnologije in slabih medčloveških odnosov. Z izbranim besediščem, literarno bogatim slogom in miselno izvirnostjo vsebinsko ostaja tudi filozof in subtilen psiholog. Kot poznavalec človekovega duha, zavesti in njegove duše, ki ji pravi skrivnostna entiteta, prodira v skrito notranjost in razkriva obe plati duševnosti in ravnanja – tako dobro kot zlo. Edino dobro je samo resnica!, vzklikne. Pesniška resnica, tako je prepričan, pa ni nič manj čvrsta od zgodovinske. Capuder pripomni, da se nam danes tehtnica zla čedalje bolj guga in pri tem grozi, da nas bo vrgla s sedla, kamor smo se postavili v izbiri na vse ali nič.

Dante Alighieri je marsikaj doživel. Kompromitiral se je v državljanski vojni med »belimi« in »črnimi« gvelfi, se pravi privrženci papeževe politike, usmerjene proti cesarjevi politiki. Večkrat je menjal stran in se zameril vsem, tako papežu kot cesarju, za katerega je na koncu gorel z dušo in telesom, kot opiše Capuder. Ker so rodne Firence Danteja zavrgle, je begal po svetu in kot večni prosjak umrl v cesarski Raveni leta 1321 v svojem šestinpetdesetem letu. Bil je pesnik, politik in državljan. Še predobro se je zavedal svoje nepriznane veličine. Uspelo pa mu je, da je združil čar besede in domišljije ter se hkrati postavil na stališče sodnika, ki mu nič človeškega ni tuje. Capuder mu pravi »naš pesnik«, pa tudi »dobričina«, kljub temu pa ugotavlja, da je v njegovih čustvih več negativnega kot pozitivnega in je pravzaprav bolj pesnik razuma kot pesnik srca.

Ko se Capuder vrača k razkošju Dantejevega pesniškega sveta, v njegove misli vstopajo filozofi, ki so veliko vedeli o življenju in notranjih nasprotjih minljivega bivanja. Spet je slišati Kierkegaardove besede o bolezni za smrt in slutiti njegovo tesnobo, Nietzschejev nihilizem ni pozabljen in je vsiljivo sedanji, Bergsonovo sporočilo o intuiciji in smehu je nenavadno živo, ohranjeno je Camusovo občutje absurda. Dante je sprejemal preinterpretacijo Aristotelove filozofije, kakršne se je v svoji krščanski maniri lotil Tomaž Akvinski. Pred Capudra stopi vitez žalostne postave Don Kihot, širi se omamni vonj Baudelairovih rož zla.

Drugi del knjige, Breviarij, je sestavljen iz maksim, aforizmov, dvogovorov s filozofi in kratkih modrosti. Besedo breviarij Capuder pojasnjuje kot misel, spoznanje in očiščenje, skoraj molitev in laični brevir, povzetek za nazaj, odprtje v prihodnost, vdor svetlobe v sajasto izbo, prepih, okna in notranji prostor. Te besede, že skoraj verzi, povedo dovolj, v nadaljevanju pa se pisec ne brani sočnega humorja in blagega posmeha. Kar precej ima povedati o človekovih nraveh in lastnostih, kot bogoiskatelj odkriva nova obzorja ter pred božjim obličjem v veliki meri ohranja individualno svobodo in izbiro. Dotakne se tudi politike in jo ima za umetnost kako zasebni interes pokazati kot javno dobro.

»To varanje se začne in konča pri samem sebi, vmes je lahko milijone trupel. Edina 'resničnost' pri tej stvari so pravila igre. Največji prevaranti se najbolj sklicujejo nanje.«

Nedokončani spisi so nadvse vznemirljivo in aktualno pisanje. Vsa ta domiselnost, izvirnost in miselna gibkost so tako žive, da je toliko bolj žalostno, da je ostala samo zakladnica idej, njihovega avtorja pa ni več med nami. Besede ostajajo in zvenijo s svojo prepričljivostjo, globino in zrcaljenjem človekovega bivanja, tako veličastnega kot tragičnega, peklenskih muk in iskanja raja. Andrej Capuder ni bil samo esejist, filozof in prevajalec, temveč tudi pesnik. Njegovo izražanje je prečiščeno in povedno v svoji poetičnosti. Tu in tam je žlahtno konservativen ter obuja vznemirljivo in lepo zveneče, že skoraj pozabljene besede, kot so: temnica, gorečnost, ošabnost, razjarjenost, stremuh … Rad tudi vzklika, na primer: Pazimo!, in navaja italijanske, latinske in angleške besede, tujk pa bolj malo. Kar naravnost svetuje: »Splača se brati velike mojstre umske gimnastike, zlasti tiste, ki so svoja spoznanja pridelali na lastni koži.«

Knjigo Andreja Capudra Nedokončani spisi sta uredili klasična filologinja Sonja Weiss in filozofinja Ignacija Fridl Jarc. Sonja Weiss v spremni besedi piše, da sta obe deli, Eseji o Danteju in Breviarij, dovršeni v jasnosti misli in odprti za nadaljnje razmišljanje. Capuder je mladost kot enačbo za resnicoljubnost obdržal do konca, ker je ohranjal notranjo transparenco, moralni pogum in zvestobo samemu sebi. Razgaljal je nevarno samoumevnost nekaterih temeljev modernega sveta, od demokracije kot »nujnega zla mislečega človeštva« in navidezne družbene solidarnosti. Avtorjevo razmišljanje, tako Sonja Weiss, se ponuja kot vrelec večne mladosti, iz katerega je sam pogosto pil, s čimer je ohranjal napet lok, pokončno držo in svoj jaz, vsekakor pa je vztrajal v pogumu.