Za nami so velikonočni prazniki. Kristjani ob teh praznikih podoživljamo Kristusovo trpljenje in smrt – še posebno pa njegovo vstajenje. Glede velikega petka smo bolj ali manj enakega prepričanja. Kristus je živel, bil je dober človek, pomagal je ljudem, bil je dober govornik, retorik, bil je čudodelnik. Vse to poskušamo dojeti in razumeti v koordinatah njegove človeške narave. Potem prideta trpljenje na križu in smrt. Tudi to je del naše narave. Velikonočno jutro pa postavi naše dojemanje življenja in Boga na glavo. Kristus, ki je umrl, vstane in živi. Na velikonočno jutro se svet razkolje na dva pola: na tiste, ki sprejmejo, da je Kristus vstal in živi, in tiste, ki ostajajo v človeških koordinatah – ki pravijo, da je to nemogoče, da ni res. Ne bomo govorili o tem, zakaj nekateri ne »morejo« verovati. Govorili bomo o nas, ki verujemo. V bistvu tudi nam – gledano s človeškimi očmi – Jezusovo vstajenje ni čisto jasno. Toda glede na to, da so evangelisti vse podrobno opisali v Svetem pismu, ki je za kristjane od Boga navdihnjena knjiga, je laže vstopiti v velikonočno logiko. In velikonočna osmina, to je teden dni po veliki noči, kakor ves velikonočni čas, nas Božja beseda potrjuje v naši veri.

Danes, na tretjo velikonočno nedeljo, bogoslužje znova postavlja v središče naše pozornosti skrivnost vstalega Kristusa. Veliki teolog Romano Guardini je o Jezusovih prikazovanjih zapisal: »Gospod se je spremenil. Ne živi več tako, kot je živel prej. Njegovega bivanja /.../ ne moremo razumeti. Pa vendar je telesno, saj vsebuje vse njegovo dosedanje življenje in usodo, ki jo je moral doživeti, torej trpljenje in smrt. Vse je resnično. Jezus se je po vstajenju – skoraj ob vsaki prikazni – legitimiral. Kaj to pomeni? Vstajenje namreč ni izbrisalo znamenj križanja. Vsakič, ko se je prikazal, jim je pokazal prebodene roke in noge. Pa ne samo to: da bi jih prepričal, jih je prosil, naj mu dajo kaj jesti.«

Jezus se torej razodeva na različne načine. Po znamenjih, Božji besedi, najrazličnejših pričevalcih in karizmatikih. Glede na to, da kristjani verujejo, da so ustvarjeni po Božji podobi, to pomeni, da se Bog lahko razodeva po vsakem izmed nas. Apostol Janez je zapisal: Bog je ljubezen. Lahko bi rekli: kjer je ljubezen, tam se razodeva Bog. V bistvu smo mi ljudje, ko ljubimo in ko se ljubimo, najbolj ljudje, najbolj Božji.