Ljudje večino svojega budnega življenja preživimo v razmišljanju o tem, kar se nam je zgodilo ali se nam utegne zgoditi. S tem, kar se z nami in okrog nas dogaja tu in zdaj, pa se bolj malo ali sploh nič ne ukvarjamo. To preprosto puščamo, da teče mimo nas. Takšno početje je paradoksalno, kajti ob strani puščamo to, kar je edinole stvarno in živo. Zatekamo se k temu, kar je bilo ali morda bo nekoč stvarno, toda dejansko ni stvarno. Zaradi tega npr. zlahka spregledamo »lepoto trenutka«, npr. minljive, a nepozabne doživljaje v naravi in s svojimi najdražjimi. Spregledujemo tudi, in to je morda najpomembneje, samega sebe, občutenje tega, kako pravzaprav smo tu in zdaj. Sodobna potrošniška družba nas na vse načine in vseskozi zapeljuje k temu, da mislimo na vse drugo, samo ne na to, kar in kako dejansko smo. Sili nas sicer k temu, da imamo vedno nove želje in strahove, vendar nas prav s tem odvrača od zavedanja tega, kar je v nas najvrednejše, in to mimo vseh želja in strahov. Zavedanje samega sebe v zdajšnosti je hkrati težavno in lahko. Težavno je zato, ker je še najbolj podobno nekakšnemu spominjanju na zdajšnost, namreč spominjanje na to, kako je z nami tu in zdaj, ne pa v kaki preteklosti. Lahko je zato, ker smo njegov predmet vendarle mi sami, ne pa kaj drugega od nas. V takšnem spominjanju vedno znova najdevamo tisto, kar vedno znova izgubljamo in pozabljamo, in to smo prav mi sami v svojem življenju in zavedanju. Morda nam bo tovrstno spominjanje prešlo v navado, tako zelo, da se nam ne bo treba več posebej truditi zanj, temveč bomo vseskozi pripravljeni nanj. Ob tem se morda morda malce zdrznili, ko bomo ugotovili, kako nenavadni se zdimo samemu sebi, ali pa se bomo morda le nasmehnili, ko bomo ugotovili, kako ves ljubi dan plešemo okrog samega sebe, sebe pa ne vidimo. Morda bomo ob tem še odkrili, da tudi druge ljudi okrog nas sprejemamo kot enako nenavadne in vredne pozornosti kot same sebe.