V raznih tradicijah, posebno v vzhodnih duhovnih tradicijah ima srce vlogo središča človeškega bitja. Srce pomeni izvor, od koder izvirajo naše misli, čustva, občutki in želje in kamor se tudi vračajo. Vendar vsaj v zahodnem svetu vlada predstava o nasprotju med srcem in možgani, med čustvi in razumom. Morda tudi zato zahodnjaki nenehno divjamo po svetu in nikjer ne najdemo miru. Brez soglasja s samim seboj, soglasja med srcem in razumom tudi ne moremo nikjer najti miru. Zato pogosto iščemo ta mir zunaj naše zahodnjaške kulture in tradicije, v kulturah, ki imajo večji posluh za skladnost srca in duha. Prav zato se nam zahodnjakom zdijo te kulture tako privlačne in čarobne.

Za nas morda najbolj nenavadna in hkrati pomembna sposobnost mnogih, celo čisto preprostih ljudi, predvsem v indijskem svetu, je njihova sposobnost »mišljenja s srcem« oziroma »mišljenja v srcu«. Za nas zahodnjake je mišljenje nekaj, kar poteka v glavi, v možganih, ne pa v srcu. Poskušajmo torej odkriti, za kaj tu gre. Seveda ne zahtevam zdaj od vas, drage poslušalke in poslušalci, da prenehate misliti z glavo, predvsem s svojo glavo, ampak vam za začetek predlagam, da ugotovite, kako vas nekatere misli v celoti prežemajo, nekatere pa so le hipne domislice, ki pridejo in minejo. Prve so naše »globinske« misli, ki jih lahko tudi občutimo in ne le povemo. Druge so po večini le nekakšni površinski mentalni komentarji in trenutne ocene situacij, v katere se zapletamo.

Izkušnje kažejo, da nas že krajše urjenje v razlikovanju med globinskimi in površinskimi mislimi napravi pozorne na to, da nekatere misli izhajajo iz sredice, prav iz središča, ki mu pravimo »srce«. Če to živo spoznamo, bomo tudi laže prepoznali, da lahko človek misli, pa celo govori tudi s srcem, ne le z glavo.

Da pa se tudi molčati s srcem. To ne pomeni odsotnosti mišljenja, temveč tako poglobitev mišljenja, da le-to postane eno z našo bitjo, metaforično rečeno, eno s srcem. To je tisto, čemur pravimo tudi meditacija ali kontemplacija. Seveda te stopnje ne dosežemo takoj. A že sam trud v tej smeri daje tudi poplačilo. To pa je odkrivanje »kraja«, kjer najdemo resnični mir in ujemanje s samim seboj.