Ars aktualno

Sinoči so v Slovenski kinoteki podelili že šestnajstega berta, nagrado za življenjsko delo na področju filmske igre. Nagrado podeljuje Društvo slovenskih režiserjev in režiserk, tokrat pa jo je prejel igralec Janez Škof.

Društvo slovenskih književnih prevajalcev je letošnjo Sovretovo nagrado podelilo Domnu Kavčiču za prevod romana Razkropljeni po zemlji japonske pisateljice Yoko Tawada. Kot je v utemeljitvi poudarila žirija, prevajalec spretno ohranja številne besedne igre, jezikovne razprave pa v slovenščino prenaša tako, da učinkujejo enakovredno kot v izvirniku.

V Mestnem gledališču ljubljanskem bodo nocoj premierno uprizorili Romantične duše, prvo od skupaj sedmih dramskih besedil Ivana Cankarja. Z režiserko Mašo Pelko se je pred premiero pogovarjala Kaja Novosel.

Vesno za najboljši celovečerec je prejel prvenec Ester Ivakič Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo. Letošnji festival je zaznamoval bogat program, na katerem so prikazali 126 filmov, za nagrade se jih je potegovalo 73.

V Mestni knjižnici Kranj so podelili Jenkovo nagrado, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeljuje za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let. Nagrado je dobil Vid Karlovšek, ki je komisijo prepričal s pesniškim prvencem Destrukcije.

Delati arhitekturo je tema, ki bo prihodnje leto v ospredju arhitekturnega bienala v Benetkah. Slovenija pa se bo na njem predstavila s projektom Bora Kračuna-Pižmohta, Mihe Krambergerja in Žive Miklavičič. Mladi arhitekti bodo razmišljali o vernakularni arhitekturi – torej ljudski arhitektura, ki nastaja brez arhitekta, a je po njihovem mnenju lahko vir navdiha glede odgovorne rabe materialov in skupnostne gradnje. Na odprti poziv Muzeja za arhitekturo za izbor predloga slovenskega paviljona je prišlo 14 predlogov. Večina med njimi je arhitekturo obravnavala v kontekstu sodobne družbe, biodiverzitete, okoljske krize in drugih okvirov, je povedala Maja Vardjan, komisarka slovenskega paviljona in direktorica MAO. Izbrani paviljon pa je zelo dobro odgovarjal tudi konceptu beneškega bienala, kot sta si ga zamislila kustosa Vang Šu in Lu Venju.

Pripovedovanje zgodb je praksa, stara kot človeštvo, in razkriva, da so zgodbe bistveni del nas samih. Zgodbe pripovedujemo, da bi svet osmislili, delili izkušnje in, navsezadnje, razumeli, kdo smo. Tako je kustosinja Yasmin Martin Vodopivec zapisala ob razstavi Nit brez konca Ane Čavić, ki je na ogled v Mednarodnem grafičnem likovnem centru. Umetnica v svoji praksi namreč prepleta pripovedništvo, performans, poezijo in vizualno umetnost. Kako v razstavnem prostoru ujeti nekaj tako izmuzljivega, kot so pripoved, glas ali dogodek, ki se zgodi v času?

Med 13. in 18. oktobrom bo v Portorožu potekal 29. Festival slovenskega filma. Letos bo na njem prikazano rekordno število celovečercev, ob teh tudi krajše filmske forme. Kot vsako leto, bo tudi tokrat veliko spremljevalnih dogodkov. O vsem tem razlaga direktor festivala Bojan Labović v pogovoru s Teso Drev.

Iz oddaje Gremo v kino.

Kanadska avtorica Anne Carson, rojena leta 1950 v Torontu, prejema Nobelovo nagrado za svoj »pogumni in domiselni opus, ki je v igrivem dialogu s klasičnim izročilom ustvaril nove oblike v sodobni književnosti.« V svojem pisanju prehaja med zvrstmi, med prozo, esejistiko in pesmimi. Njena poezija je zmes liričnega, pripovednega, mitologije, filozofije in eseja, osebne refleksije in literarne zgodovine. Anne Carson je tudi izvrstna esejistka, v slovenščini lahko beremo njen esejistični prvenec v prevodu Nade Grošelj – Grenko-sladki eros, v katerem piše o večplastni naravi erosa, o dvoumnosti ljubezni. Z Nado Grošelj, ki je za prevod prejela Jermanovo nagrado, se je pogovarjal Vlado Motnikar.

V stodrugem letu življenja je umrl Karel Zelenko, mednarodno uveljavljeni likovni umetnik, ki je v središče svojega ustvarjanja postavljal človeka in družbo. Za svoje delo je prejel več domačih in tujih nagrad in priznanj – med drugim leta 2015 srebrni red za zasluge.

Bodi, kar si, in pri tem vztrajaj! je govoril Karel Zelenko, znan predvsem kot slikar in grafik, ki je z natančno in filigransko potezo vsako podrobnost postavil na svoje mesto. Vedno je izhajal iz svojega časa in okolja, v ospredje pa postavljal malega človeka ter civilizacijsko tesnobo. Spraševal se je – kaj človek sploh je? A globji razmislek in občutljivost do teže življenja se pri njem pogosto skrivata za na videz hudomušnimi in pripovednimi prizori. Blizu so mu bili izginjajoči, izumirajoči svet ter motivi iz cirkuškega okolja.

Pripadnik ljubljanske grafične šole, slikar, ilustrator in oblikovalec keramike je bil aktiven vse do zadnjega – njegova zadnja slika Pieta je nastala leta 2025 kot odziv na vojno v Ukrajini – tako je sklenil mogočen opus, ki je bil ves čas posvečen človeku, svetu in razmeram v njem.