Piše: Andrej Lutman

Bere: Jure Franko

V zbirki Vrtavka z Nadiže je pesem, ki se začne z izjavo: „Sama si prosila za tole pesem o pogumu.“ Napisal jo je Béla Szomi, godec, pesnik, učitelj, ki svoje življenje suče od rojstnega Osijeka prek šolanja v Čentibi, Lendavi, Murski Soboti in Ljubljani do Mengša, Domžal, Šalovcev in še povsod, kjer z glasbeno skupino Kontrabant žene svoje pesmi med ljudi. Poleg prve pesniške zbirke Babjeverni pisani pes, ki je izšla leta 2019, je napisal še številne učbenike s področja matematike in fizike ter uglasbil kar debel venček popevk v madžarščini, slovenščini, prekmurščini in romščini. Poleg sodelovanja s skupino Kontrabant nastopa tudi sam. Béla Szomi je torej godec v žlahtnem pomenu, ki je še najbliže oznakam kantavtor, bard. Pesmi piše glede na svojo glasbo, kar pomeni, da ne izhaja iz zapisa, ampak iz napeva. Naslov zbirke Vrtavka z Nadiže je torej logičen, saj glasba zahteva ples, ob katerem se lahko zapoje ali pa tudi ne. In pesmi v tej zbirki so posvečene njej, ljubezni.

Več kot le poveden o vsebini teh ljubezenskih izpovedi je že naslov spremne besede Roberta Titana Felixa: Ena sama ljubezen in tisočero njenih obrazov. Zbirko je slikar László Herman likovno dodelal z odtenki sivine, ki izrisujejo najrazličnejše obraze in izraze dvojine. Uvodno besedilo v zbirko pa je spisal Tone Kregar in pesmim podarja naslednje mnenje: „Ljudje izražamo čustva na različne načine. Eni zanje ne potrebujejo besed, drugi bolj malo, za tretje jih nikoli ni dovolj in preveč.“

In prav gostobesednost najbolje označuje pesniška tkiva, v katera so oviti godčevi vrtljaji besed, s katerimi opeva svojo zaljubljenost, ljubljenje in igriv odnos z ljubljenko. Zbirka se deli nekako na šest delov, a pravzaprav brez potrebe, saj so vse besede namenjene ljubezni, pa četudi so besede in sporočila za tovrstno izražanje vzete od vsepovsod.

Pesem z naslovom Luna sije že v prvem stihu vsebuje skoraj ponarodeli verz: „Luna sije, kladvo bije“ in se nadaljuje: „mi v mislih ves čas / odmevajo note melodije, / še včeraj v grehu z mano, / danes pa do gležnjev / oblečeno spalno srajco / greješ v mamini postelji.“ Vsaj primerljivih kitic je cela množica. Ljubezen je pač čustvo, ki je – statistično vzeto – največkrat pesniško in še kako drugače obdelano. Godec ne išče prav posebne izvirnosti, ko pa mu napevi sami od sebe vrejo k njej, opevanki. Dodaja besede, ki mu prve padejo na pamet, besede, s katerimi zadovolji svojo osebno harmonsko osnovo.

Godec čaka, da se vrtavka zgane, da zapleše, ga naveže nase. Pesem z naslovom Nekaj haikujev samo zate se konča z naslednjim: „Ko zmanjkalo mi bo haiku misli, / bom v mehkobo tvojo posteljo / postlal in zaspal na tvoji mokri polici.“ V mnogih primerih je torej izpostavljena funkcijska vrednost pesmi: povabilo, dvorjenje in vse, kar dvorjenju sledi.

Ena od zanimivosti in tudi odlik zbirke Vrtavka z Nadiže je godčeva distanca do sentimentalnosti v obliki osladnosti, pretirane ljubeznivosti, cmokutajočnosti. Te pesmi ne prinašajo namigov k ljubčkanju. So izraz zrelosti. So izraz godčeve samozavesti in težnje po še enem vrtljaju, še enem napevu, še vsaj eni hvaležnosti za vsakršno resonanco.