Beletrina v živo

Most na Drini upoveduje zapleteno zgodovino, kulturno raznolikost in družbena trenja Balkana. Dogajanje je postavljeno v bosanski kraj Višegrad oziroma natančneje v neposredno okolico mostu na Drini, okoli katerega sko0zi več stoletij živijo različne generacije ljudi, katerih zgodbo spremljamo. Preko nje odkrivamo, kako kompleksno prelomne družbeno-zgodovinske spremembe zaznamujejo slehernega človeka in odnose, ki jih ta gradi z ljudmi okoli sebe; v romanu jih simbolizira most, ki predstavlja tako povezanost kot razdeljenost prebivalcev območja, ki jih ločujejo kulturne, verske in politične meje.

Elias Portolu, roman italijanske pisateljice Grazie Deledde, je prvič izšel leta 1900 v rimski literarni reviji Nuova Antologia, v knjižni obliki pa tri leta pozneje. V njem avtorica skozi zgodbo mladeniča iz naslova knjige, ki se nesmrtno zaljubi v zaročenko svojega brata, obravnava zelo kompleksne družbene teme, ki so univerzalno človeške in segajo od posameznikovih notranjih stisk in bojev do njegove vpetosti v širše družbeno okolje z moralnimi, verskimi in tradicionalističnimi vrednotami. Njeno pripoved mdr. odlikujejo zelo izpiljen slog, poglobljena psihološka dodelanost glavnih oseb in čudoviti opisi tako sardinske pokrajine kot njenih prebivalcev in njihovega življenja v njej. Številni literarni kritiki to delo po njegovi sporočilnosti radi primerjajo z romanom Zločin in kazen Fjodorja Dostojevskega. Z njim se je takrat še mlada bodoča nobelovka dokončno uveljavila na italijanskem in vseevropskem literarnem prizorišču.

Adina soba je izviren kalejdoskopski roman, v katerem se prepletajo zgodbene niti štirih žensk po imenu Ada v zelo različnih zgodovinskih in kulturnih okoljih: mlade ganske domorodke leta 1459, žalujoče matere že drugega umrlega novorojenčka, ki se sooči s prihodom portugalskih kolonizatorjev; znamenite angleške matematičarke Ade Lovelace (ki temelji na dejanski zgodovinski osebnosti, hčerki Lorda Byrona in predhodnici računalniškega programiranja) ter njenega razmerja s Charlesom Dickensom leta 1848; v prostitucijo prisiljene mlade ženske, ki se bori za preživetje v nemškem koncentracijskem taborišču leta 1945; in naposled mlade temnopolte Londončanke, ki se leta 2019 – samska in v pričakovanju otroka – preseli v Berlin. Vzporedno z njihovimi zgodbami glasove prvoosebnih pripovedovalcev občasno prevzemajo tudi predmeti oziroma prostori: afriška metla, angleško trkalo na vratih, soba koncentracijskega taborišča – Adina soba, v kateri je primorana opravljati svoje »dolžnosti« –, ter potni list mlade Britanke. Znotraj prostranega okvirja več kot polovice tisočletja, v katerem časovni tokovi ne tečejo povsem linearno, temveč prej v koncentričnih krogih, ki se v določenih trenutkih tudi stikajo, avtorica izpiše veličastno zgodbo o izzivih, s katerimi se v različnih okoljih srečujejo ženske in temnopolte osebe (še zlasti temnopolte ženske) ter o njihovih hrabrem soočanju z njimi, pa tudi o naravi človeškega dojemanja in delovanja nasploh ... Zgodbo, povezano z obredno zapestnico, ki se začenja s smrtjo in končuje s prihodom novega življenja.

»To pa ne bo šlo, spoštovani tovariš Dušan, jaz sem profesor filozofije in sociologije, sem politik, ki se ukvarja s kulturno politiko, a nimam ne znanja ne izkušenj z direktorovanjem.« To je bil prvi odgovor Mitje Rotovnika, ko ga je v začetku osemdesetih let poklicalo republiško vodstvo SZDL in mu ponudilo vodenje Cankarjevega doma. Drugega vabila ni več odklonil in na Prešernovo cesto 10 je prišel 1. septembra 1982, star skoraj 40 let, od tam pa odšel 32 let pozneje: 14. oktobra 2014, star 72 let. Na vratih pisarne je pisalo Mitja Rotovnik, profesor filozofije, generalni direktor. V svojih spominih podoživlja, kako se je v senci istrskih borovcev rodil zlati abonma, kako so na Gradu Strmol večerjali s slovitim Carlosom Kleiberjem. Spominja se koncerta Luciana Pavarottija, za katerega je televizija na Prešernovem trgu naročila montažo najmanjšega možnega ekrančka in je on, seveda, ponorel. Ali kako se je na enem največjih gledaliških projektov, Kralju Learu, ki so ga že tako spremljale same težave, Rade Šerbedžija v vlogi oslepljenega Glostra zmotil v štetju korakov in padel v odrsko jamo. Spominja se svojih sodelavcev, sopotnikov, umetnikov, tudi svojih kritikov ali nasprotnikov, od najpomembnejših, velikih imen umetnosti in kulture do drobnih, mimobežnih dogodkov. Kako so se recimo v njegovi pisarni oglasili v črno oblečeni mladi ljudje in rekli, da so ga prišli odstavit. In kako se je vse skupaj začelo.

Najbolj navdušeni prebivalec Slovenije je za mnoge domače in tuje bralce, ki jih je že osvojil z veliko uspešnico Slovenologijo, pripravil novo knjižno poslastico. V Slovenoljubu nam dr. Noah Charney, ameriški profesor, pisatelj, televizijski in radijski voditelj ter avtor nagrajenih podkastov, iskrivo in iskreno v svojem duhovitem slogu predstavlja kulturno tradicijo »najboljše dežele na svetu«. Številne slovenske šege in navade je osebno izkusil in se v svojo posvojeno domovino še bolj zatreskal. Zaljubite se v Slovenijo tudi vi in jo skozi Noahove oči spoznajte še globlje!

Roman Posmehljivo poželenje iz leta 1993 je sočna mojstrovina. Resničnost se tu gradi kot pripoved, pripoved pa spreminja resničnost. Drago Jančar v tem delu ne zlaga skupaj velike zgodovinske zgodbe, pač pa razpreda o fižolu z rižem, diskretnem česnu, delavnicah pisanja, genialnih podjetniških domislicah, jazzu, bluesu, dixielandu, in še nečem … o poželenju in hrepenenju.

Gregor Gradnik je Slovenec, ki v začetku devetdesetih pripotuje v New Orleans, vznemirljivo mesto ob Mississippiju. Molovski toni, ki jih je pritovoril v kovčku, na drugi strani luže trčijo ob vesele, kot po dekretu nasmejane obraze Američank in Američanov, ki radi lahkotno tekajo s slušalkami v ušesih in vsaj enkrat na leto izgubijo glavo v Mardi Grasu, karnevalu, ki do viška stopnjuje poltenost in evforijo. Gradnik kot gostujoči pisatelj dela družbo profesorju Fredu Blaumannu na delavnicah kreativnega pisanja in mu pomaga s knjigo o melanholiji. Za to pa tudi ves čas gre: za otipljivo melanholičnost, ki je v zraku, pijači, glasbi, nepremostljivi razliki med kontinentoma, pa za melanholijo v telesu, z Irene, ob njej in v njej. Kaj je vendar tako otožnega v vsej tej zabaviščnosti vrtečega se sveta? O tem govori ta igriva literarna študija žalosti in smeha, ta delavnica, ki izrisuje anatomijo lastnega umetniškega ustroja. Morda res ni nikjer več Tennesseeja Williamsa. Vendar Gradnik stopa po njegovi četrti, skozi okno gleda osebi iz Tramvaja Poželenje, sreča psa z oblomovsko glavo, biva s ščurkom Samso. In tudi s skušnjavcem! Spet zadiši po parfumu, urinu in krvi.

Knjiga Eichmann v Jeruzalemu temelji na reportažnih prispevkih filozofinje za časopis The New Yorker s procesa, na katerem so leta 1960 sodili nacističnemu poveljniku Adolfu Eichmannu. Reportaže Arendtove so v javnosti dvignile obilo prahu, zato se je avtorica odločila za njihovo razširjeno izdajo v knjigi. Eichmann v Jeruzalemu je nemudoma postalo eno ključnih del za razumevanje okoliščin nacističnega načrta genocida nad Judi, izvedbe t. i. dokončne rešitve ter mehanizmov zla v primerih organiziranih množičnih pobojev. Eichmann, ki je bil odgovoren za transport in posledični umor več deset tisoč Judov, se nam v knjigi Arendtove ne kaže kot demoniziran nečloveški monstrum, marveč kot neopazen posameznik, mali vojaški aparatčik, čigar glavna preokupacija je bila čim bolj učinkovito izpolnjevati ukaze nadrejenih. Eichmann utegne biti po mnenju Arendtove vsakdo, ki v spletu nesrečnih naključij pristane na to, da postane voljan instrument v organizaciji množičnega pobijanja. Po drugi strani velja ostra analiza Arendtove tudi sodišču v Jeruzalemu, ki je po njenem zgrešilo svoje poslanstvo s tem, da ni zasledovalo Eichmannovih dejanj, temveč v prvi vrsti judovsko trpljenje. S tem pričujoča knjiga prerašča analizo vzgibov za dejanja enega najbolj zloglasnih vojnih zločincev vseh časov in prehaja v kritiko pravno-institucionalnih vzvodov, ki so nastali na osnovi nürnberških procesov po drugi svetovni vojni in rahlo modificirani obstajajo vse do današnjega dne.

Roman Peš. (Ali umetnost divjega in poetičnega življenja) je Tomasu Espedalu prinesel prepoznavnost v širšem krogu bralcev in prvo nominacijo za nagrado Nordijskega sveta za književnost. Roman, izpisan v preprostem in nenarejenem jeziku, je hkrati potopis in knjiga o človeku, ki zapusti dom in družino, postane vagabund ter se s hojo poskuša osvoboditi žalosti. Začne se v Bergnu, ko se Espedal odpravi na pot, ki ga v prvem delu popelje po domačih fjordih in hribih, v Wales, Španijo in na Bavarsko, v drugem delu pa v Francijo, Grčijo in Turčijo. Skupaj z njim hodijo tako resnični sopotniki kot tudi znani klateži iz preteklosti, Arthur Rimbaud, Jean-Jacques Rousseau, William Wordsworth, Friedrich Hölderlin in drugi. Njihovi pohodniški zapisi se vrivajo v Espedalova doživetja. Iz presečišč avtorjevega osebnega izkustva in njegovih branj izluščimo intimnejše drobce o pisateljevem življenju, kadar ni na poti: o otroštvu, izgubah, koncu ljubezni, alkoholu in o otožnosti, ki kljub neštetim prehojenim kilometrom ne izgine.

André Aciman, avtor svetovne uspešnice Pokliči me po svojem imenu, ki se je v naš kolektivni spomin vpisala tudi zato, ker je v filmski različici med zvezdnike izstrelila takrat še rosno mladega Timothéeja Chalameta, je po nekajletnem premoru znova napisal vrhunsko ljubezensko pripoved, s katero je v trenutku osvojil bralce širom sveta. Čudovita zgodba o ljubezni, izgubi in obžalovanju, tankočutno stkana v Acimanovem prepoznavnem rahlo elegičnem slogu, je postavljena na slikovito italijansko Amalfijsko obalo, kjer skupina prijateljev iz študentskih let obtiči v razkošnem hotelu. Medtem ko je njihova jahta na popravilu, nehote opazujejo vsakodnevne navade nenavadnega hotelskega gosta – skrivnostnega belobradega tujca, ki vsak večer poseda na terasi in pokadi eno cigareto, včasih dve. Ko elegantnega popotnika povabijo, naj se jim pridruži pri kosilu, se jim niti ne sanja, kakšne čudežne sposobnosti in čudno modrost jim bo predal ter da bo njegova zgodba nekomu izmed njih spremenila življenje ...

Globoko čustveni in čutni roman, ki pripoved o bolečini nedoživetega ganljivo preplete s temo večne ljubezni, je prvi v seriji napovedanih treh kratkih Acimanovih romanov. Ameriški mediji, ki so ga takoj po izidu označili za roman leta, so ga opisali kot »še eno mojstrsko pripoved o hrepenenju in poželenju«.

Mednarodno priznani in uspešni režiser in gledališki direktor Martin Kušej v avtobiografsko-esejistični knjigi Za mano belina, ki jo je objavil pri dunajski založbi leta 2022, odstira pogled v svoje ustvarjanje in se ukvarja z »življenjem v trenutku«, ki ni nikjer tako intenzivno kot na odru. Njegova izrazito politična knjiga govori o umetnosti osvobajanja od preteklosti, da lahko naredimo naslednji korak v prihodnost, o politikah identitete, diktaturi mnenj in krčenju svobode. Kušej opisuje številne svoje uprizoritve na evropskih gledaliških in opernih odrih, predvsem pa razkriva svoj zelo osebni pristop k doseganju »trenutka resnice«, trenutka, ko v gledališču ugasnejo luči in se občinstvo odpravi na potovanje v neko drugo, čarobno resničnost. Spregovori tudi o svoji identiteti koroškega Slovenca, ki je ni nikoli zatajil, in svojih začetkih v slovenskem gledališču v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Za mano belina se upira doseganju spoznanj s pogledom, uprtim nazaj. Gledališče je za Martina Kušeja »umetnost trenutka«, ki mu je preteklost tuja. Njegove zgodbe služijo samo kot sredstvo prihoda v Zdaj.