Beletrina v živo

Zbrana kratka proza slovesno stopa med bralce sto let po smrti Franza Kafke. V tej veliki knjigi najdemo poleg znamenitih pripovedi, kot so Preobrazba, V kazenski koloniji, Sodba, Pred zakonom in Pismo očetu, tudi vsa druga, manj znana, a kljub temu intrigantna kratkoprozna besedila, ki jih avtor pogosto ni dokončal. Prvi del, »Preobrazba«, vsebuje tiste zgodbe, ki jih je pisatelj objavil v svojem življenju; med zadnjimi je bil Gladovalec, nepozabno ganljiva prispodoba umetnika in umetnosti.

Sanjsko vzdušje, ki gre z roko v roki s »pravniško« sintakso, nas omreži do te mere, da tudi bralci postanemo vidci, ki zremo preko plotu groteske, onkraj prispodobe, se poučimo iz prilik, prenašamo humorno trpkost in znamo ceniti daljnovidnost teh zgodb. Kafkovih pripovedi se drži ritualna resnobnost, kakor da se pred nami odvija sveti obred; obenem pa so prepojene s humorjem. Vanje je vtkano neko protislovno bistvo. Zato se še danes čudimo tem preroškim uvidom v absurdni položaj modernega človeka, ki jih pisatelj odstira brez kanca cinizma, in njegove junake vzamemo za svoje.

Biografija Grigorija Rasputina je monumentalno delo, ki dokončno razrešuje mit, v katerega je ovita ta zlovešča zgodovinska osebnost. Avtor z izjemno natančnostjo opisuje vsa obdobja Rasputinovega življenja od mladosti, obdobja romanj in prvih nastopov v vlogi duhovnega voditelja do uveljavitve na dvoru zadnjega ruskega carskega para, ki so jo spremljali čedalje večje zgražanje javnosti, ljubosumje v duhovniških krogih, spletke v državnem aparatu, podtikanje afer ter neprestane klevetniške gonje v časopisju, ki so iz Rasputina naredile simbol izprijenosti carskega režima in grešnega kozla za vse tegobe Rusije, pogrezajoče se v kaos prve svetovne vojne in revolucije. Avtor se naslanja na izjemno obsežen aparat; navaja vse neštete razpoložljive vire o Rasputinu, od arhivskega materiala v arhivih in knjižnicah v Rusiji, Evropi in Ameriki do vseh doslej objavljenih Rasputinovih biografij in zapisov o njem. Smith je preučil vse omembe Rasputina v sodobnem ruskem tisku, desetine dnevniških zapisov, zapisnike cerkvenih konsistorijev, policijske zapisnike z zaslišanj, poročila agentov carske tajne policije Ohrane, ki so varovali in nadzirali Rasputina, zapisnike z zaslišanj po poskusu atentata nanj leta 1914 in po njegovem umoru, rezultate preiskave, ki jo je v zvezi z njim po njegovi smrti sprožila začasna vlada. V izjemno privlačno in napeto napisanem besedilu najdemo med drugim prodorne analize stanja duha v Rusiji pred prvo svetovno vojno, opise delovanja cerkvene hierarhije in kvarjenja mehanizma carske države do dokončne izgube zaupanja vseh družbenih slojev v monarhijo.

Najprej je ves Evelinin svet velika družinska hiša z malo prostora. Tam se v stene zažirajo očetove grožnje in agresivni izbruhi. Ko se prizorišče razširi na učilnice in šolske hodnike, v Evelin butajo zbadljivke, ki jih poskuša preglasiti s praznino v želodcu. Medtem ko se navzven iz briljantne deklice razvija v svojeglavo najstnico in samostojno žensko, se v njej dolbejo luknje. Zaupnica – pripovedovalka jih z občutkom odstira. Iz Evelininih spominov, shranjenih telefonskih sporočil, fotografij in dnevniških zapisov izpisuje njeno zgodbo. Tako iz gostega, preciznega jezika nastane pripoved, ki celo na formalni ravni pogosto – tako kot Evelin – okameni, udari, odplava, se skrha in sestavi nazaj. September pa ni le roman o odraščanju in nasilju, temveč tudi o prijateljstvu, ljubezni in pisanju, ki življenje delajo znosno in imajo to moč, da bolečino omilijo in nas odvračajo od tega, da bi jo prizadejali drugim.

»Pisal bom jasne besede, uporabljal besedne zveze, ki jih uporabljajo tudi drugi. Dovolj je bilo želje, da bi bil poseben, da bi v jeziku odkril Indijo Koromandijo, da bi bil mračni Krištof Kolumb, prinašalec smrtne sle, ki me je od sveta le odtujevala in me približevala demoničnim silam,« se samemu sebi zaobljubi pripovedovalec Sinanovićevega novega, njegovega zagotovo najbolj nenavadnega, upamo si reči, da tudi najbolj vznemirljivega in zrelega knjižnega dela. Markantni pripovedni glas se namreč v njem z vso strastno predanostjo zave, da je življenje prežeto s pripovednimi tehnikami, ki jim klasično pripovedništvo ni doraslo, tako da lahko ob Vseh lučeh govorimo celo o nekakšnem zlitju teme in tehnike pisanja, motiv zanj pa je srdit obračun s samim seboj, z bivšo verzijo sebe. Prav neizprosen dialog z lastno dušo, s svojimi nedoslednostmi, sprenevedavostmi in ja, hinavščino, daje izpovedovalcu vso pravico, da na tej svoji samoraziskovalni poti izstavi račun tudi svoji okolici, delokrogu, sorodnikom po življenjskih izbirah, ki jih danes strogo črti in premerja. Fikcijski esej Muanisa Sinanovića je globoko meditativno delo, ki obsoja samo zato, da bi dalo misliti, saj se v svojem snovnem jedru zaveda, da nas teže neprijetnih spoznanj lahko odreši edinole stava na popolno resnico o sebi. In na novega sebe.

Primarij Tomazin in profesor Virk. Pravi duet za plezalne, alpinistične in druge avanture, ki so prinesle tesno prijateljstvo. V knjigi Naveza v metaforično bogatem jeziku, začinjenem s humorjem in pikantnimi podrobnostmi, beležita zlasti skupne plezalne podvige in razmišljata o alpinizmu, prijateljstvu, naravi, lepoti, umetnosti, etiki, duhovnosti in presežnosti. Skozi živahen in sproščen dialog nam vrhunski alpinist in vrhunski esejist odstirata, kako sta presegala vsakdanjo stvarnost, prehitevala še samega sebe, se vzpenjala in padala ... Dva zorna kota – navezana.

Simbol, okrog katerega je skoncentrirana knjiga pesmi To noč bom terjal od tebe tvojo dušo, je križ – križ kot primordialni simbol, veliko starejši od krščanske apropriacije, in obenem kot simbol, ki je zaznamoval avantgardne prelome (pomislimo na Maleviča in Majakovskega), pa tudi kot prototipni primer koordinatnega sistema. Prva pesem v knjigi z naslovom borba se nastavlja papir gubi je bila napisana ob smrti slikarja Romana Uranjeka. Ljudje, potopljeni v senzacionalizem in moralizem vsakdanjosti, ob tej smrti sploh niso opazili, da je slikar več kot dvajset let vsak dan ustvaril vsaj en križ. Pesnik se je poklonil tej gesti. Knjiga pesmi odkriva, kako moč primordialnih simbolov deluje tudi v svetu, ki tega noče. In odkriva, kako je kozmos vzdržanje kaosa. V njeno središče je postavljena pesnitev Noben atom nobenega človeškega telesa ni človeški, ki jo tvori 999 anagramov naslovnega verza; že s svojimi postopki med determiniranostjo in svobodo ne vzpostavlja razlikovanja, ampak ples.

Zgodbe iz labirinta je Marjan Tomšič pisal v obdobju od pomladi 2020 do poletja 2023, v zadnjem zamahu tuzemnega življenja. Njegov alterego je v osami, dovzeten za znamenja iz okolice, ki mu odstirajo globljo resnico o tem, kaj pomeni biti Človek. Avtor pred nami izrisuje razvoj družbe, razklane med človeško civilizacijo in Naravo, v dobi, ki jo imenuje »duša hladne zore«. Seciranja današnjega časa se loteva kot mag, katerega tretje oko je zazrto onkraj materialnega sveta, v fantastično in iracionalno. Človek kot nekaj več postane nekaj manj, »nevidna« bitja Narave pa so osvetljena z vso pisateljevo pozornostjo. Tomšič je ob koncu svoje poti pripravljen tudi na iskren obračun s seboj. Zanj je ključno, da pri vsem, kar kot človek vidi in izkusi, ne okameni, čustveno ne otopi. Za trenutek postojmo in se razglejmo po tem labirintu uvidov in spominov, ki včasih sežejo tudi osem desetletij nazaj. Kakšna je pisateljeva literarna refleksija spreminjajočega se sveta?

Legendo o Salonu Kitty dobro poznajo zgodovinarji, filmski ustvarjalci in sploh vsi, ki jih zanima nacistična Nemčija. Toda doslej je bilo malo preverljivih dejstev, kopičili pa so se miti, govorice ter legende. V osnovi gre zgodba takole: Salon Kitty je bil znan in ekskluziven berlinski bordel za prvovrstne VIP-stranke v weimarski republiki, pa tudi po Hitlerjevem vzponu na oblast. V njem so se vrteli pomembneži, od diplomatov, poslovnežev do vojaških in političnih osebnosti. Njegova madame Kitty Schmidt je bila pretkana in omikana gostiteljica, njena dekleta pa so slovela po svoji lepoti in uglajenosti. Toda salon je imel svoje skrivnosti. Po nacističnem prevzemu oblasti se je sprevrgel v prisluškovalno središče, kjer so s skritimi kamerami in mikrofoni pod taktirko Reinharda Heydricha, ki mu je sam Hitler pravil »mož z železnim srcem«, vohunili za obiskovalci s pomočjo posebej izurjenih vrhunskih prostitutk, ki so med rjuhami izvlekle skrivnosti iz mož, ki so krojili potek vojne.

»Ob vročih nočeh najbolj trpijo tisti z največjimi sanjami.« Sklepni stavek romana Nikogaršnji čas strnjeno povzema atmosfero knjige, sestavljene iz štirih vsebinsko zaokroženih delov, ki so med seboj povezani z zgodbama Tamare in Samirja. V delu prevladujejo liki, ki jim je življenje namenilo ravno dovolj možnosti, da se jim njihovi cilji zdijo dosegljivi, a obenem premalo, da bi jih lahko uresničili: skupina delavk, študentje primerjalne književnosti, ulični prodajalec knjig, bivši marksist, podeželski alkoholiki, pripadniki druge generacije priseljencev iz držav bivše Jugoslavije … Zaradi tega v njih zlagoma prevlada izkrivljeno stremljenje po nečem, česar ne znajo ubesediti in jih vodi na stranpoti, ki jih poskuša popisati roman. Dogajanje je postavljeno v Ljubljano in deluje kot poklon izumirajoči vrsti ljudi, ki še ni (popolnoma) podlegla nezadržnemu tempu sodobnega vsakdana. Kljub turobnemu vzdušju pa se vsak izmed štirih delov zaključi – ne s srečnim koncem – ampak s pomirjujočo noto: prek številnih porazov Tamara in Samir naposled prepoznata meje, ki jima jih je odredila okolica oziroma usoda.

Briljantna domislica gospodične Šibata je prvoosebna pripoved mlade ženske, ki ji impulzivna odločitev spremeni življenje: v službi se zlaže, da je noseča, in pri predrzni laži neomajno vztraja. Ker je noseča, gospodični Šibata ni treba več streči kave in ni prisiljena delati nadur. Noseča gospodična Šibata lahko gleda televizijo in se dolge ure namaka v kadi. Vpiše se celo na vadbo za nosečnice. Zdaj živi bolj zdravo in sproščeno, bolje se prehranjuje, sodelavci so do nje uvidevnejši. A ko njena domišljena prevara postane vrtinec, ki jo srka vse globlje vase, se meja med krinko in resničnim življenjem usodno zabriše. Avtorica v nagrajenem prvencu z obilo suhega humorja secira vsakodnevne pritiske in pričakovanja, ki so jih deležne Japonke v delovnem okolju, utesnjujoče spolne vloge in velemestno odtujenost, s čimer je pritegnila tudi pozornost svetovne javnosti: delo je prevedeno že v več kot dvajset jezikov, angleški prevod, Diary of a Void, pa najdemo na seznamih najboljših knjig leta 2022 New Yorkerja in newyorške javne knjižnice ter Zmed izborom kritikov New York Timesa. Nagrajeni japonski roman je prvo avtoričino besedilo, prevedeno v slovenščino, in je kot nalašč za ljubitelje Vseh mojih poletij in Ženske iz samopostrežne trgovine.