Novo jutro. Nov dan. Mogoče s starimi skrbmi, lahko pa z včerajšnjim zadovoljstvom. Predvsem pa ga je mogoče preživeti z novim poletom. A za polet skozi življenje je potrebno čudenje. To pa je povezano z vprašanjem, ali se čuditi sploh še znamo. Preganja nas dnevna naglica, za čudenje je pa potreben čas. Gre skozi les, ne vidi dreves – ta rek je že star in označuje človeka, ki ni sposoben videti podrobnosti. Če ostanemo pri drevesu: koliko natančno pa zmoremo opisati smreko, brezo, hrast, gaber, jesen, vrbo, kostanj, maklen – če ga sploh poznamo? Navadno marjetico? Ali sploh ločimo travo od trave in žitni posevek od travinja? Zdaj ko se več govori o invazivnih rastlinah, ljudje na debelo zamenjujejo zlato rozgo z ambrozijo. Sicer sta rastno nasilni obe. Preveč smo površni in površinski. Ustavite se, ustavite se! nam dopovedujejo psihologi in psihoterapevti. Pa mi povejte, kako, če moram po službi hitro odpeljati otroke na vse njihove dejavnosti. In smo tam: skozi dan drvi že najmlajši rod. Zgodilo se mi je, da precej šest- do sedemletnih otrok ni vedelo, kaj je zarja. Kaj šele, da bi razlikovali svit od zarje. Saj bo kdo rekel: saj to ni pomembno. Človek naj se nauči znajti v življenju! A to učenje je navadno take vrste, da popolnoma zanemarim sočloveka ob sebi, ker treniram boj za prvo mesto. Tam nekje sredi pregorelosti od vseh vrst garanja pa me čaka psihoterapevt in po možnosti še kakšna telesna bolezen. Čudenja pa nisem sposoben. Za to, da bi občudovali naravo, odpadli jesenski list, pomladno brstenje, zvezdnato nebo, strukturo celice, mravljo, mušico, skelet in možgane, oblak, slapove in delo človeškega uma: svet in njegovo zgodovino v majhnem dlančniku, ni časa, delo nas priganja.

S sposobnostjo in zanemarjenjem čudenja žal izgubljamo sebe in svoj mir. Marsikoga reši kakšna šola meditacije, a jo mora spremljati odklop od storilnostne miselnosti. Staremu načelu Moli in delaj se upira naša nadvse razsvetljena pamet, a je številne rodove vzdrževalo v duševnem, telesnem in duhovnem ravnotežju. Na prvo mesto uvršča umirjenost, premislek, meditativni vzgib – blagi preludij, preden se nam od dela spoti čelo. Vedeti, da je gozd sestavljen iz dreves, ocean iz kapljic in večnost iz bežnih hipov. Začudenost nad vsem živim!