Vse pogosteje me zaskrbi, kaj če tudi sama sodim med zoprneže, ki kar naprej svetujejo in poučujejo. Nekaj jih poznam in ob njih se moram vedno krotiti. Obhaja me zla slutnja, da sem z modrovanjem predvsem službeno gnjavila cele rodove. Saj kaj pa počne učitelj drugega, kot da poučuje domnevno neuko čredo! A se mi je zgodilo, da se je iz zadnje klopi oglasil večni cvekar: Ja, štrik vtaknite v vtičnico – ko čudodelni grafoskop na zid ni hotel nametati učnih čudes.
Božični čas je izzvenel. Zdaj se sprašujem, koliko se mi je dalo in hotelo in želelo uresničevati krščanske kreposti; od štirih glavnih do treh božanskih ali pa obrnjeno. Gre za srčnost, zmernost, pravičnost, razumnost, vero, upanje in ljubezen.
Uh, dolga vrsta! Če odmislim vero, in to prav krščansko, zadevajo navedene kreposti – ampak prav vsakogar, kot bi trdila sredi svoje kuhinje. Pravzaprav pa vere ne kaže izvzemati, saj če ne verjamem v božanstvo, me pa prešvigne stara vraža, da črna mačka ne primačkljá nič dobrega.
Srčnost mi je od nekdaj draga, a je imam bore malo. Kaže na pogum v kočljivih okoliščinah, kaj šele v nevarnih! Zmernost – no ja, približno. Pravičnost – to pa! Precej varljivo upam, da sem bila nadvse pravična glede šolskih ocen. Toda sam Bog ve …
Razumnost povezujem z razumevanjem, sprašujem pa Svetega Duha, zakaj mi jo je le skopo odmeril. Božja deteljica – vera, upanje, ljubezen – me vleče k vice, nebesa, pekel, igri iz otroških let; toliko časa smo ivanjščicam trgali cvetne lističe, dokler zadnji ni zagotovil nebes. Torej ljubezni.
Mar že poučujem in natresam primerke človeških navad, ki bi prikrito, če že ne očitno vsebovale poduk? Tako se moram spet vprašati, kdaj človek postane zoprnež.
Končno pa – zakaj imamo ljudje razum? Na časovnem traku in v literaturi kar obdobje racionalizma. Uj, Zoisov krožek! V četrtem razredu gimnazije – zdaj na koncu devetletke – me je metalo pod strop od samega navdušenja. To, to: Zois pa Pohlin pa Vodnik! Brez teh Prešerna ne bi bilo! A je bil in tudi naš profesor, ki je s prelepim baritonom odpel vse njegove uglasbene pesmi. Bog se usmili, bog ve, ali dandanes kje kak učitelj v razredu zapoje kako Prešernovo, Jenkovo, Kosovelovo …
Naj vendar ne bom zoprna!