Mogoče tudi vi poznate koga, ki ne zna reči ne. Zato ne, ker je nadvse ustrežljiv. Kot da bi ves čas čakal, kdaj bo lahko skočil na prvi migljaj. Na namig, na plaho prošnjo, na glasen klic. Vi samo povejte, mi pravi eden takih, če bom mogel, bom ustregel.
Ustrežljivec streže. Streže sicer vsak strežnik, a ni rečeno, da je tudi ustrežljiv. Bolnica je v bolnišnici medicinsko sestro, ki jo je prišla umit, prosila, naj ji s pinceto odstrani nadležno dlačico, a je dobila odgovor, da to ni njeno delo. Ustrežljiva in prijazna ta ženska zagotovo ni bila.
Ali je ustrežljivost pridobljena ali prirojena in podedovana lastnost? Dva otroka istih staršev in enake vzgoje nista enako ustrežljiva. Priučiti se ustrežljivosti tudi ni vedno lahko. Kdor čaka, da mu bo poplačana, je lahko zelo razočaran. Menda je te čase v kakem šolskem berilu še najti Aškerčevo Čašo nesmrtnosti? Sploh pa na življenjski poti čim več Ali Rašidov, modrih starcev. Če je kdo pozabil – ta je na vprašanje ni li leka zoper smrt na sveti, mora biti, večno čem živeti razložil, da so naš edini protismrtni lek nenehna dobra dela »za rojake svoje in za domovino«. Kadar in kjer gre v cvet in v seme samoljubje – skrb le zase –, ni prostora za sožitje. To je v druženju in soodgovornosti, kar zmanjšuje bivanjsko stisko. Noben človek ni otok, povsem sam zase; je del kopne zemlje, in če morje odplavi grudo prsti, je Evrope manj …, razmišlja pesnik John Donne.
Povezani smo bolj, kot se nam zdi. Pa tudi soodvisni drug od drugega.
Kaj nam ponuja več varnosti: zapiranje vase ali razpoložljivost za soljudi? Stiskaštvo in osama ali »odprto srce in odprte roke«, kot pravi Gregorčič, za sobrata.
Ti lahko govoriš, ti živiš še na vasi. Jaz pa v bloku, niti sosedov v istem nadstropju ne poznam.
Na njihova vrata potrkaj, če oni še niso na tvoja.
Vem za priletno vdovo, ki je vsaki novonaseljeni družini v okolici prinesla hlebček zanje pečenega kruha. Če to ni dobrodošlica! Nič pomišljanja, samo odprta dlan.
Ali še vemo: … če kruh delil bi z bratom brat s prav srčnimi čutili.