Do zavedanja majhnosti drobnega zrnca na planjavi sveta me pripravi pogled v zvezdno nebo in na posnetke morskega dna. Pa tudi nagneteno polne ulice velemest in travnato širjavo tik pred hišnimi vrati. Sveže nasut pesek na makadamski poti. Javorjeva semenska jadra v zraku. Lastovičji parlament na žicah. Pogled na orla razprtih peruti, suverenega vladarja višin.

Občudovanje. Zazrtost. Včasih to komu omenim. Pravzaprav zdaj ljudi s tem že preizkušam. Nisem strokovnjak, a saj že od nekdaj velja, da se ljudje o ljudeh pomenkujejo in jih po svoje presojajo. Presojati se sme, soditi pa ne.

Rezultati pa me ne razveseljujejo. Ta in oni me samo debelo gleda. Verjetno vem, kaj si misli. Da imam preveč časa in da je to, kar počnem, brez pomena. Kdo drug se prizanesljivo nasmehne. Tretji se trudi, da bi me nekako pohvalil, češ da sodim med redke primerke, ki se jim zdi vredno »orati globlje«, kot se reče. Kdo se tudi pridruži tej izumrli rasi človeške vrste; malokdo se v današnji dinamiki še zmore pogrezati v nekakšno mozganje o človeku in človeštvu. Kar priznaj, mi pravi, da je to jalov posel.

Vseeno pa mi posnetki z morskega dna ne dajo miru. Ponesejo me nazaj v dijaška leta. S kakšnim navdušenjem nam je znan naravoslovec govoril o živalskih vrstah, njegova najbolj priljubljena téma pa so bili pajki. Seveda, prav lahko jih je opazoval, morskega dna pa takrat še ne. Bili so primerni za šolsko rabo. Mogoče bi ga danes razneslo od strmenja in je prav, da je vse prihodnje samo slutil. Kaj drugega si pa glede njegove ljubezni do pajkov nisem zapomnila kot izjavo, da bo »obleka iz pajčevine še dolgo ostala neizpolnjen sen prenekatere dame«. Da, to sem si dobesedno zapomnila, vse drugo pa pozabila.

Leta in čas te po svoje obrusijo in že pride dan obžalovanja tega, kar si preslišal, predremal in za zmeraj zapravil. Tako mi posnetki morskega dna s pestrostjo vsega živega in raznovrstnega zdaj grmadijo v zavest spoznanje, pozno spoznanje, da minuta zamujena res ne vrne se nobena.

Pa smo zato res usodno prikrajšani? Ne vem, mogoče. Mogoče pa ravno ne. Saj obstajajo nadomestitve, tako imenovane kompenzacije. Primanjkljaj z nekega področja nadomeščam z védenjem česa drugega. Povrhu pa to, pri čemer niti osnov ne razumem, vse bolj občudujem.

Zazrtost. Da ni več časa za tako početje. Kakšna je posledica hitenja in površinskosti? Bezljanje v več smeri hkrati in neutešenost. Takoj nekaj drugega in spet hitro in najhitreje.

No ja, tako je pač zdaj. Pred časom se je za posebneža reklo, da sliši travo rasti. Slišim je še ne, zraste pa nam že pred očmi.