Predstavljajmo si kočijo s kočijažem in potniki na njej ter osmero konjsko vprego. Vprežni konji kažejo veliko mero samovolje, zdi se, kot da potniki, predvsem pa kočijaž, ki so mu prvi zaupali upravljanje vprege, nanje nimajo zadostnega vpliva. Vsak konj počne, kar se mu zahoče. Prvi bi šel v to, drugi v drugo, tretji v tretjo smer. Eni bi kar stali, drugi spet divjali, toda noben od njih ne ve natančno, v katero smer naj gredo vsi skupaj, s kakšnim tempom, kaj šele, da bi vedeli, zakaj sploh. Vsak skrbi le zase in za svojo kratkoročno dobrobit. Kočijaž zaman zateguje uzde, v obupu vije roke, vpije na konje, občasno kakšnega za trenutek celo umiri ali preprosto zamenja. Potniki v kočiji so se na vse to že navadili, brez pravega upanja tudi sami nenehno menjavajo kočijaže, sicer pa se predajajo malodušju in vso skrb posvečajo, tako kot konji, samim sebi. V kaotičnem stanju preizkušajo vse metode, da bi preživeli. Sklepajo nenačelne koalicije, da bi lažje skrbeli za svoje sedeže in jih ohranjali v stanju zadovoljivo prijetnega sedenja, medtem ko kočija, ker jo konji hkrati vlečejo v različne smeri, počasi razpada, kolesa se močno majejo, podvozje oglušujoče škripa, streha na številnih mestih pušča. Seveda s to metaforo zavestno pretiravam, vendar ne toliko, da ne bi v njej zlahka prepoznali stanja naše družbe. Vsi smo si verjetno edini, da kočijaž, potniki in vprežni konji v opisanem primeru ne delujejo dobro in le vprašanje časa je, kdaj bo kočija dokončno razpadla, vse vredno v njej pa bo uničeno ali izropano. Vprašajmo se zato, kaj manjka naši kočiji, da bi delovala bolje? Če je več kot očitno, da vsak posameznik kot tudi pomembni državni sistemi delajo bolj po svoje in da celota nima jasnih in enotnih ciljev, enotne predstave skupno dobrega, potem se odgovor ponuja na dlani: manjkajo skupne, temeljne vrednote; manjka skupna vrednotna orientacija in temeljna vednost o tem, kaj je za vse nas pomembno, vredno in zaželeno do te mere, da bi to lahko soglasno kot kažipote postavili v ospredje gibanja naše kočije. Če neka državna skupnost ne temelji na določenih skupnih vrednotah, potem tvega popolno poljubnost, nepredvidljivost, anarhičnost in končno kaotičnost lastnega delovanja. Modre skupnosti se temu izogibajo; skrajni čas bi bil, da se v smeri takšne skupnost začnemo truditi tudi mi.