Dragi poslušalci in poslušalke, dobro jutro!

Za nami je praznovanje jubileja naše domovine Slovenije. Upam, da je to med nami poživilo čut za vrednoto pripadnosti in zdravega ponosa. To pa se bo najlepše pokazalo v teh dneh, ki so pred nami. Ključni trenutki našega življenja namreč niso tisti veliki in slovesni, ki se odvijajo pred očmi množic in so zapisani v zgodovinskih knjigah, temveč trenutki, ki se vrstijo iz minute v minuto našega vsakdanjega bivanja. Tudi odnos do domovine, za katero se spodobi, da smo nanjo včeraj slovesno pokazali, se v prvi vrsti goji in utrjuje prav v mojem vsakdanjem življenju in delovanju.

Danes na koledarju najdemo ime sveti Jožefmarija Escrivá. To je bil španski duhovnik, rojen leta 1902 vernim katoliškim staršem. Spoznal je, da je njegova pot skozi življenje v duhovništvu. Že v mladih letih začne v njem rasti želja, da bi ustanovil družbo, ki bi prav v vsakdanjem življenju iskala svetost. In tako se je rodila Opus Dei- družba, ki jo leta 1950 Cerkev tudi dokončno prizna. Gre za skupnost, ki želi duhovnost prinesti ljudem vseh slojev in družbenih položajev. Sveti Jožefmarija Escrivá je pogosto poimenovan kar svetnik vsakdanjega življenja, saj je prav ta misel postala bistveno sporočilo, ki ga je želel prinesti svojim sodobnikom.

Tako kot z našim odnosom do domovine je tudi pri duhovnosti pomembno, da znamo izkoristiti vsak trenutek dneva. Če bomo čakali samo na posebne priložnosti, samo na tistih 15 minut v dnevu, ki smo si jih določili, da se malce umirimo, morda kaj duhovnega preberemo in zmolimo, potem bo počasi nastalo veliko brezno med mojim vsakdanjim življenjem ter tistimi nekaj trenutki miru. Potrebno je torej, da poskusimo v prav vsak trenutek dne prinesti vsaj kanček tega miru, po katerem hrepenimo.

Zgodi se namreč rado, da ljudje iščemo srečo v življenju, ki se nam zdi polno porazov, padcev in nam neljubih situacij ter odločitev. A razlika nastane ravno takrat, ko v teh trenutkih začnemo iskati srečo. S tem preobratom bomo namreč ugotovili, da nam ni potrebo čakati nedelje, pač pa bo vsak dan v tednu, čeprav me čaka nekaj ur dela , to prijetno in koristno.

Pojdimo torej v ta dan in na sploh v vse te počitniške tedne z mislijo , da mi nič ne koristi, če bom stalno gledal česa nimam in kaj vse mi manjka, ampak naj iščem srečo v tem, kar mi je dano vsak posamezen trenutek življenja. Tako bomo tudi mi postajali svetniki vsakdanjega življenja in vnašali mir v sicer viharne dni vsakdana.