Papež Frančišek je določil, da je 3. nedelja med letom, se pravi današnja nedelja, posvečena razmišljanju o božji besedi, ki je zapisana v Svetem pismu. Biblija, kakor s tujo besedo imenujemo Knjigo knjig, je biser svetovne književnosti in ena najbolj prevajanih in razširjenih knjig na svetu.

Vendar nam to nič ne pomaga, če ga mi ne vzamemo v roke in nam ne postane vodilo v življenju. Eden glavnih ugovorov proti branju Svetega pisma je, da ne razumemo vsega, kar v njem piše.

Neveren mož je v restavraciji sedel nasproti mize, za katero je kosil duhovnik. Začel je pogovor z namenom, da bo božjega služabnika spravil v zadrego.

»Ste vi duhovnik, gospod?«

»Da, sem.«

»In pridigate o Svetem pismu, a ne?«

»Seveda.«

»Najbrž v tisti knjigi najdete veliko stvari, ki jih ne razumete.«

»Nekatere pa res.«

»Dobro, in kaj naredite z njimi?«

»To, kar naredim s kostmi pri tem kosu mesa. Ko pridem do kosti, pojem meso okoli nje, kost pa pustim kakšnemu bedaku, da se ukvarja z njo.« (Zgodbe za skladen zakon in družino, 113.) Duhovita zgodba nam govori, da ni treba, da razumemo vse, kar preberemo v Knjigi knjig, ampak, da si za življenjsko vodilo vzamemo tisto, kar razumemo in kar nas navdihuje.

Že starokrščanski avtorji so zapisali, naj se ne jezimo, ko pridemo k studencu in ga ne moremo vsega izpiti, ampak bodimo hvaležni, da smo se ob njem odžejali. Podobno ravnajmo s Svetim pismom: ne jezimo se, ker vsega ne razumemo, ampak bodimo hvaležni za besede, ob katerih smo potešili svojo duhovno žejo in utrdili svoje upanje.

Drugi ugovor proti branju je, da se odlomki Svetega pisma, ki jih beremo pri bogoslužju, ponavljalo in da smo jih že stokrat slišali ter jih že poznamo in že vnaprej vemo, o čem bodo govorili.

Neki mož je prišel k župniku in mu dejal: »Gospod župnik, pravkar sem že petič prebral celo Sveto pismo.«

Župnik se je zazrl vanj in mu odgovoril: »Ni pomembno, kolikokrat si šel ti skozi Sveto pismo, ampak to, kolikokrat je šlo Sveto pismo skozi tebe!« (Zgodbe s semeni upanja, 19.) Tudi mi moramo dopustiti, da nas vedno znova nagovorijo svetopisemske besede. Ne recimo, da jih že poznamo, ampak se poglobimo v njihovo odrešujoče sporočilo. Napačno bi ravnali, če bi se pri branju božje besede vrteli v krogu. Ne, moramo iti v spiralo in se vedno globlje poglabljati v besedilo, da nam bo spregovorilo in bo Božja beseda postala »svetilka mojim nogam, luč moji stezi.« (Ps 119, 105).