Oče je bral časopis in v nekem trenutku je želel prebrano deliti z najstniškim sinom. V članku je pisalo, da so današnje generacije mladih težko zbrane in pazljive. Dalje je članek govoril, da so današnje generacije lene, imajo slabo koncentracijo ter slabo poslušajo. Ko je oče končal, je vprašal sina: »Kaj praviš o izsledkih raziskave?« Sin je napol prisoten dvignil glavo in dejal: »O čem me sprašuješ, oče?«

Zanimivo, da vsak človek raje govori kot posluša. Ne znamo več poslušati ljudi. Ne znamo pa več poslušati tudi Kristusa, dobrega pastirja. Evangelij današnje nedelje govori o Jezusu kot dobrem pastirju. Podoba, ki je nekaterim sodobnim ljudem tuja. Pa čisto po nepotrebnem, saj ta podoba nagovarja tudi današnjega človeka.

Kristus v evangeliju pravi, da njegove ovce poslušajo njegov glas, saj nas njegov glas varuje in govori o tem, kdo smo.

1. Pastirjev glas nas varuje. V Jezusovem času so pastirji varovali črede s svojimi telesi. Mnogi obori so bili ograjeni z velikimi skalami in vanje je vodila samo en vhod. Ponoči so pastirji spali pred vhodom in s svojimi telesi branili čredo pred napadalci. Jezus je v današnjem evangeliju namignil na to, ko je dejal, da je on vrata k ovcam. On nas varuje pred tem, da bi nas drugi napadli in nas ranili.

2. Pastirjev glas nam govori, kdo smo mi. Poznavalci pravijo, da so ovce zelo plašne živali. Nočejo leči, dokler niso gotove, da je pastir blizu njih. Mi smo jim podobni. Tudi mi se bojimo, dokler komu ne pripadamo. Jezus je imel prav, ko je govoril o ovcah, ki nimajo pastirja.

Neki metodistični pastor je pripovedoval o deklici, ki je bivala v stanovanju velike stolpnice. Poleti so se otroci po večerji šli igrat na dvorišče. Kmalu zatem ji je eden od prijateljev dejal, da se mora vrniti, ker ji je mama ukazala, naj bo v stanovanju pred osmo uro. Očetje so zažvižgali in nekaj otrok je moralo domov. Druge so poklicale matere. Deklica pa je dejala: »Vsi so šli. Stemnilo se je in jaz sem tam ostala sama in čakala, da me pokliče ali oče ali mami. A tega nista storila.«

Kako žalostno! So otroci, ki ne poznajo glasu skrbnih staršev, saj jih nikoli ne pokličejo domov. Ti otroci lahko delajo, kar hočejo, vse dokler ne zaidejo v težave. Potrebovali pa bi nekoga, ki bi skrbel zanje, nekoga, ki bi jih ljubeče poklical po imenu in pokazal, da skrbi zanje. Podobno pa potrebuje vsak človek ljubeč glas, ki ga kliče, varuje pred nevarnostmi in osmišlja njegovo življenje.