Nekoč je živel univerzitetni profesor, ki je iskal smisel življenja. Po mnogih letih in dolgih poteh je prispel do koče izredno svetega puščavnika in ga prosil za razsvetljenje. Sveti mož je obiskovalca povabil v svoje skromno bivališče in mu postregel s čajem. Natočil je romarjevo skodelico do vrha, pa je še vedno nalival, tako da je čaj začel teči po tleh. Nekaj časa je profesor to gledal, potem pa ni mogel več zdržati: "Nehajte! Polna je! Saj ne more nič več noter!" "Podobno kot ta skodelica," je povzel puščavnik, "si tudi ti poln svojih sodb, spoznanj in zamisli. Kako naj te česa naučim, dokler ne izprazniš samega sebe?« (Drobne zgodbe za dušo, 127).

V današnjem evangeliju Jezus sreča skupino ljudi, ki so podobni puščavnikovemu obiskovalcu. Farizeji in pismouki so Jezusa vprašali, bolje zaslišali, o učencih, ki so jedli z obredno nečistimi rokami. Ni šlo za vprašanje higiene, ampak je šlo za obredno umivanje, da so si umili roke, če so se dotaknili česa nečistega. Mojzesova postava je to umivanje predpisala samo za duhovnike, ki so opravljali Božjo službo v svetih prostorih. Farizeji so to navado razširili na vse obrezane.

Ko so obiskovalci Jezusa spraševali, zakaj se njegovi učenci ne držijo izročila starih, so bili kakor bi dejal puščavnik, polne posode, ki bi se morale izprazniti. Kajti njihova srca je napolnjevala njihova miselnost pa tudi njihovi predsodki. Jezusa in njegove učence so imeli za slabe ljudi in osredotočili so se na obsodbo njihovih dejanj. To jim je vzelo veliko moči. Tako jim ni preostalo veliko moči za druge stvari, zlasti za dobre in bistvene stvari.

Jezus pravi, da so težave v srcu. Naše srce je polno. Prepogosto ga napolnjuje strup, ki ubije našega duha. Duh pa vpliva na nas. Jezus našteje te »ubijalce«: »Hudobne misli, nečistovanje, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh in nespamet,« (Mr 7,21).

Prositi moramo zato Gospoda, da bi ga postavili v središče svojega življenja, kar pomeni, naj nam ustvari novo srce, brez predsodkov, ki rojevajo obsodbo. Potrebna je tudi stalna skrb, da bomo skodelico svojega srca neprestano praznili strupa, ki se v njej nabira in onemogoča Bogu, da bi on napolnil skodelico našega srca.