Nekoč je živel univerzitetni profesor, ki je iskal smisel življenja. Po mnogih letih in dolgih poteh je prispel do koče svetega puščavnika in ga prosil za razsvetljenje. Sveti mož je obiskovalca povabil v svoje skromno bivališče in mu postregel s čajem. Natočil je romarjevo skodelico do vrha, pa je še vedno nalival, tako da je čaj začel teči po tleh. Nekaj časa je profesor to gledal, potem pa ni mogel več zdržati: »Nehajte! Polna je! Saj ne more nič več noter!« »Podobno kot ta skodelica,« je povzel puščavnik, »si tudi ti poln svojih sodb, spoznanj in zamisli. Kako naj te česa naučim, dokler ne izprazniš samega sebe?« (Drobne zgodbe za dušo, …. )

Če smo polni, ne moremo sprejeti nič več. Niti Božje besede. V današnjem evangeliju nas k sprejemu božje besede spodbuja stavek: »Pripravite Gospodovo pot!« Te besede so vzete iz knjige preroka Izaija, ki so zapisane v prvem berilu in razlagajo, kako naj pripravimo pot Gospodu do nas: »Vsaka dolina naj se dvigne in vsak hrib in grič naj se poniža« (Iz 40,4).

Prav v času priprave na božič, se nam samo postavlja vprašanje, česa smo polni, da ne sprejemamo Božje besede, ampak gre ta mimo nas, se poliva in teče na vse strani, samo v nas ne. Veliko stvari nas lahko ovira. Zelo pogosto je to zaverovanost vase, v lastni prav, neki plehki napuh. Skratka naš veliki ego. Kdor meni, da ima samo on prav, ne bo niti slišal, še manj poslušal drugega. Še najmanj pa bo poslušal Boga. Božje sporočilo bo šlo gotovo mimo takega človeka.

Poslušanje, priprava srca in spreobrnjenje ni stvar enega trenutka.

Neki duhovnik se je spominjal, kako se je kot otrok s starši vozil po avtocesti na obisk k svojim starim staršem. Vedno je bil del avtoceste v popravilu. Spominjal se je prometnih znakov, ki so opozarjali na to, strojev ter delavcev. Mislil si je: kako čudovita bo ta avtocesta, ko jo bodo prenovili.

Dobrih deset let pozneje je spet potoval po isti avtocesti. Takrat k svojim staršem. Še vedno so tam potekala dela. Ko so obnovili en odsek, so začeli z obnovo drugega. Celo tako se je zgodilo, da so čez desetletje znova popravljali isti odsek. Po tolikih letih je bil namreč spet potreben obnove. Ne spreobrnemo se enkrat za vselej. Ne, to je stalen proces in neprestan trud. Naj postane advent čas, ko bomo iz svojih src izkoreninjali zlo in slabe navade ter pripravljali pot Gospodu.