Kakšne posledice bi imelo za človeka dejstvo, da je Bog oče ljudi?

Kdor bi mogel iz srca soglašati (kakor bi bilo tudi prav) z mislijo, da rod nas vseh prvotno izhaja od Boga in da je Bog tako oče ljudi kakor bogov, ta bi po mojem ne mogel gojiti nobene nepoštene in nizkotne misli o samem sebi. No, vzemimo, da bi te slučajno posvojil cesar: le kdo bi mogel prenašati tvojo domišljavost! Mar te torej ne bi navdalo s ponosom, ko bi uvidel, da si Zevsov sin? Toda dejansko ni tako; ker sta bila pri našem nastanku pomešani dve prvini: namreč telo, ki nam je skupno z živalmi, ter um in sprevidevnost, ki sta nam skupna z bogovi, se številni nagibljejo k onemu prvemu, nesrečnemu, smrti zapisanemu sorodstvu, le maloštevilni pa k temu, ki je božansko in blaženo. Ker pa vsak človek neizogibno ravna z vsako stvarjo skladno s pojmom, ki ga ima o njej, tisti maloštevilni, ki menijo, da so rojeni za zvestobo, samospoštovanje in za nezmotljivo presojo pri uporabi čutnih vtisov, ne gojijo nobene nizkotne in nepoštene misli o samih sebi, za množico pa velja ravno nasprotno. "Kaj sem torej jaz? Beden človeček!" pravijo. In: "Moje nesrečno telo!" Da, res je nesrečno, pa vendar: saj imaš še kaj boljšega od tega bednega mesa. Zakaj se torej ne odvrneš od njega in visiš na njem kakor prilepljen?

Zaradi tega sorodstva nekateri zaidejo s prave poti in postanejo podobni volkovom: nezvesti, izdajalski in škodljivi; drugi levom: divji, zverinski in brez vsake človeške omike; največ izmed nas pa se jih sprevrže v lisice in kar je še takih nepridipravov med živalmi. Kajti kaj drugega je žaljiv in zloben človek kakor lisica ali pa še bolj nizkotnega in ničvrednega? Glejte torej in pazite, da sami ne postanete taka zguba.