Piše: Iztok Ilich

Bere: Igor Velše

V času hitrega zaslonskega branja – če sploh kakšnega branja –, ki postopoma zavzema stoletni prostor bolj zbranega, listajočega použivanja natisnjenih vsebin, nemški pisatelj Carsten Henn z romanom Sprehajalec knjig prinaša privržencem slednjega nekaj dobrodejnega oddiha. Skoraj pravljico, ki se začne z »Nekoč je bilo …« Bralcem predstavlja večidel že pozabljene oblike odnosov do knjig, ki so bile od iznajdbe tiska, ko so postale dostopnejše, pol tisočletja prevladujoči medij za posredovanje verskih, umetniških, znanstvenih in drugih vsebin. O knjigah je tekla beseda v gradovih in samostanih, nato na vse številnejših univerzah in v meščanskih salonih. Zlasti v 19. stoletju romantike in realizma so se omikani ljudje pogosto pogovarjali o knjigah in njihovih avtorjih. Otrokom so dajali imena literarnih junakov in kdor je želel kaj veljati, je moral poznati njihove srčne bolečine in junaška dejanja.

V takšnem, že napol minulem svetu se v romanu Carstena Henna giblje Carl Kallhoff, raznašalec knjig starejšim, osamljenim, po malem čudaškim kupcem, ki nočejo ali ne morejo sami priti v knjigarno Pri mestnih vratih. Carl pozna poti do njih na vseh koncih starega mesta in tudi bralski okus vsakogar posebej. Ne da bi se zavedal vsako knjigo, preden jo spravi v nahrbtnik, poboža, skrbno zavije v ovojni papir in poveže s pentljo iz vrvice. Nato jih raznosi do kupcev – jih sprehodi do njih, kot pravi – in z vsakim tudi malce poklepeta. Po navadi, ki mu je ostala iz otroštva, jih pri sebi imenuje po osebah iz knjig, tudi če so živeli v povsem drugih časih in v deželah daleč proč. Še najlažje si jih zapomni po imenih znamenitih literarnih junakov.

Skrivnostni Christian von Hohenesch, na primer, postane Fitzwilliam Darcy, njegova vila pa dvorec Pemberley iz Prevzetnosti in pristranosti Jane Austin. Med kupci se znajdejo tudi kapitan Ahab, ki ga obseda orjaški krt na njegovem vrtu, mestni policaj pa postane Sherlock Holmes. Zaradi prezgodnje poroke nesrečna Andrea Cremmen, ki naroča zgolj knjige o tragičnih ženskih usodah, v Carlovih očeh postane Effie Briest, medtem ko upokojena učiteljica z vzdevkom Gospa Nogavička sega le po lahkotnejšem čtivu. Posebnež je še Bralec, imenovan po junaku Schlinkovega romana, ki v tovarni cigar delavkam bere iz knjig, da bi dvignil njihovo storilnost, kot naj bi bilo v navadi na Kubi.

Carl z leti spozna življenjske zgodbe in zasebne skrivnosti teh in drugih strank, tako da jim, kot da jim bere misli, priporoča zanje najprimernejše knjige. Toda v resnici si le domišlja, da jih razume in jim dobro svetuje. Tega se zave šele, ko se mu na poti pridruži bistra in navihana devetletna deklica Šaša. Pisatelj na koncu pojasni, da je v radoživi spremljevalki, ki bi se je Carl sprva najraje otresel, saj ga neprenehoma usmerja iz ustaljene rutine, pravzaprav upodobil svojo mlajšo hčer Charlotte. Ob dekličinih vrtajočih vprašanjih in nepričakovanih predlogih podvomi, da njegove stranke v resnici potrebujejo branje, ki jim ga prinaša. Šaša, ki jo sošolci zmerjajo s knjižnim moljem, ima drugačne, bolj utrgane ideje, kaj početi s knjigami, da bodo bolje služile svojemu namenu. Na primer ustanovitev bralskega kluba, kjer bi bile dostopne vsem.

Odločitev nove lastnica knjigarne, da Carla odpusti, saj da njegovih uslug ne potrebuje nihče več, je pretres, ki nenadoma sproži razreševanje vrste težav, ki jim je bil sprehajalec knjig priča med svojimi obhodi. Ko ga ljubosumni Šašin oče prebuta, da se znajde v bolnišnici, se kmalu pokaže, da ni bil tako neznaten in nepomemben, kot si misli, ko se sam, zaklenjen v stanovanju, že poslavlja od življenja. Mnogi ga pogrešajo in ko Šaša s skesanim očetom organizira iskanje ter ga na veselje prijateljev reši, lahko napoči tako rekoč happy end.

Carl nadaljuje svoje poslanstvo z raznašanjem knjig iz antikvariata in tudi vsi drugi so poplačani po svojih zaslugah. A ta moralka vendarle ne izzveni ceneno. Bolj ostaja v ospredju, da je Carsten Henn, sicer uspešen avtor kriminalk ter knjig o vinarstvu, vinu in dobri hrani, s Sprehajalcem knjig ustvaril svojevrsten slavospev knjigam in branju. Samotno, a prijetno odzvanjajoč tudi v našem času.