Podati zadovoljiv odgovor na vprašanje zla v svetu je najtežja naloga. Toda mi, ne pa Bog, kreiramo gospodarsko, politično in družbeno krivico, napovedujemo vojne z nuklearno fuzijo, zlorabljamo otroke, izvajamo posilstva, povzročamo lakote in povečujemo ozonsko luknjo. Planet smo pripeljali do točke, ki jo imenujem geocid, tako kot poznamo suicid, genocid, herbicid … Pred našimi očmi se dogaja ekološki kriminal in ni pošteno, da zanj krivimo Boga kot dežurnega krivca.Naslednji vzrok trpljenja so naravne katastrofe, kot so poplave, potresi, vulkani …, za katere kot posamezniki nismo neposredno odgovorni. Prav tako nimamo vpliva na rojstva otrok s prirojenimi hibami in na bolezni. Ateizem rešuje problem trpljenja z zanikanjem Boga, vendar s tem ne reši vprašanja samega trpljenja. Zgodi se še huje, kajti če ne obstaja inteligentni Stvarnik, so svet ustvarile nezavedne neosebne sile, slepi slučaj ali muhasta usoda, kar problem trpljenja le še poslabša. Tako nam preostane najboljši odgovor, ki pravi, da nam Stvarnik ni odvzel stvarne svobode odločanja. Računalnik ne more narediti moralne odločitve. Ne moremo ga okriviti za napačne odločitve niti se zanje ne čuti krivega. Ne more nas prositi za odpuščanje niti nas ne more ljubiti. Trpljenje ima veliko različnih obrazov. Pisec Malega princa Antoine de Saint-Exupéry se sprašuje: »Ali sploh obstaja stvar, zaradi katere ni treba trpeti?« Sveto pismo ne daje neposrednega odgovora, ki bi v svetu zla in trpljenja zadovoljil naš intelekt, lahko pa poteši potrebe našega srca, saj je najhujše trpljenje to, če ne znamo več ljubiti (Dostojevski). Iz Svetega pisma izvemo, da je Bog vnaprej razpel varno mrežo pod nami, da ne bi popadali v brezno pogube. Bog vse ureja in vse usmerja h končnemu dobremu. Predvidel je rešitev človeštva in sveta ter pravično poslednjo sodbo. Do takrat se spopadamo z navidezno srečo hudobnih, kot se je nekoč spraševal Asáf, dokler ni spoznal njihovega pravega konca, rekoč: »Jaz pa – moje noge so se skoraj spotaknile, moji koraki so malodane spodrsnili … Torej sem zaman prečistil svoje srce in si v nedolžnosti umival roke. Saj sem bil pretepan ves dan, vsako jutro me je zadela kazen … Ko sem premišljeval, da bi to spoznal, je bila v mojih očeh muka, dokler nisem prispel do Božjega svetišča, spoznal njihovega konca.« (Psalm 73,2.13–17)