Ali je vera v Boga v padlem svetu izgubljenega raja sploh še mogoča? Družbeni reformist Georg Büchner (1813–1837) je v Dantonovi smrti napisal: »Zapomni si, Anaksagora: zakaj jaz trpim? Vedi, ravno to je skala ateizma …«

Kot teolog se ves čas spopadam z izzivalnimi ugovori: »Nehaj govoriti o svojem ljubem Bogu. En sam otrok, ki umre zaradi tumorja na možganih, je dovolj, da v takšnega Boga ne verjamem.« Ko pomislijo na zloglasno nacistično paznico Gertrudo Elli Senff v Auschwitzu, ki se je »igrala boga« in uživala, medtem ko so njeni zdresirani psi grizli gole moške za genitalije, pa na Stalinova taborišča grozodejstev, na apartheid, Guantanamo, Čečenijo, Irak, Srebrenico, Darfur …, mi očitajo: »Če pot v nebesa vodi skozi pekel nedolžnih trupel, nočemo ničesar vedeti o tvojih nebesih.« Tako je razmišljal tudi Ivan Karamazov, junak Dostojevskega. Zanimivo, da je mehka in topla slovanska ruska duša med doslej napisanimi romani najbolj osvetlila Boga.

Odzivi na zlo me ne presenečajo in jih ne obsojam. Tudi sam imam občasne pomisleke. Zavedam se, da Bog ni prisoten samo v Svetem pismu, cerkvenih pesmaricah in milozvočnih pridigah v razkošnih cerkvah, sredi dišečih kadil in zlatih lestencev. On je tudi na onkoloških oddelkih, v strelskih jamah Sirije, v masakrih genocida na Balkanu, v smrtnih kaznih na vislicah in ob nedolžnih žrtvah terorističnih napadov bratovščine Islamska država. Trpeči Job ne živi samo v Svetem pismu, ampak se skriva povsod okoli nas: v begunskih centrih, domovih starejših občanov, na psihiatričnih klinikah, sodiščih, za štirimi stenami zaprtih domov, v katerih se dogajajo spolne zlorabe majhnih otrok in trpinčenja žensk. Znano mu je izkoriščanje nezaščitenih otrok, ki so žrtve dobičkonosnega spolnega turizma, v kar je vsako leto vključen nov milijon otrok, sodobnih sužnjev. Sprašujem: »Bog, zakaj dopuščaš, da se prismojene in blaznive človeške živali obnašajo slabše od živali?« Ne preseneča, da človekova nespretna roka ves čas piše Božjo osmrtnico.

Strinjam se, da podobo Boga stalno »mehčamo«, ker se bojimo, da bi bila pretrda in bi zaradi obstoja zla v svetu Bog izgubil privržence in ugled v družbi. Filozof Nietzsche je govoril o »mrtvem Bogu«, mi govorimo o »mehkem Bogu«, Sveto pismo pa govori o realnem, trpečem Bogu. A kaj, ko v odnosu do takšnega Boga postopam kot Cervantesov plemič Don Kihot iz Manče.