Spoštovani, če se nevidni Bog ne bi razodel v človeku Jezusu Kristusu na viden in otipljiv način, vanj ne bi veroval. Zame bi bil neobstoječ in neuporaben in bi zaradi trpljenja nedolžnih obvisel na vrvici ateizma, pohujšan nad Bogom. Manjkali bi mu bistveni lastnosti – dobrota in mogočnost. Kajti če Bog zlo more preprečiti, a ga ne, ni dober; če pa zla ne more preprečiti, ni vsemogočen. Če ga izključim, mi v iskanju rešitve ugovarjanja zlu ostanejo le vratolomne akrobacije, podobne drugim religijam in mitologijam. Priznam, da imajo celo boljše rešitve kot jih ima moje spotakljivo krščanstvo, a kaj ko jim zmanjka nedolžni trpin Jezus Kristus, nag in pribit na križ. Kaj pa, če gre le za teološko zvijačo, saj težko sprejmem dejstvo, da Jezus resnično ne more storiti ničesar drugega razen rešiti duše.

Kdo se bo pravdal z Bogom, ki naj bi kraljeval v svojem milnem mehurčku, ne da bi iz njega izstopil? Ne čudijo me kletve mnogih, ki ga hočejo strmoglaviti s prestola. Kateri odvetnik bo zagovarjal tako muhastega Boga? Zgodba pravi, da so vsi odstopili, preutrujeni od iskanja argumentov, in se je zanj zavzel le zlodej, ker se mu je obsojeni Bog zasmilil. Kateri religiolog bo dal odvezo Bogu, da ga ne bi pekla vest, ker dopušča zadušljivo trpljenje? Kateri filozof me bo prepričal, medtem ko kolovratim med knjižnimi policami, iščoč logični odgovor? Kateri sodni tolmač bo znal prevesti njegovo pisano besedo Svetega pisma v nam dojemljivi jezik? Kateri doktor teologije bo kot kirurg odstranil črni melanom zla na koži obraza Božjega stvarstva? Kaj pa, če je prav stvarstvo smrtni greh takega Stvarnika? (Vittorio Messori) Parola pariških komunárdov je bila, da bi bilo treba Boga, če res obstaja, ustreliti, da se ne bi poceni izmuznil. Kako naj imam spoštovanje do velecenjenega Genija takrat, ko nedolžni otroci na onkologiji stokajo v bolečinah?

Na vprašanje trpljenja ni boljšega odgovora kakor Jezusov križ, na katerem je nedolžni Bog pretrpel največje zlo. Kajti Kristusov Bog nam ne pomaga s svojo vsemogočnostjo, ampak s svojo slabotnostjo. V tem je odločilna razlika z drugimi religijami in mitologijami (D. Bonhoeffer). Edino krščanstvo se zlu ni izmaknilo, ampak ga postavlja celo v središče svojega oznanjevanja. Kristus se trpljenju ni izognil, ga odpravil ali ga obrazložil, ampak je v njem navzoč. Vzel ga je nase, kar je dovolj, da razumem, kako dragoceno je. Križa ni odstranil; raje se je na njem zleknil. Jezus Kristus je odgovor na vprašanje trpljenja. Zato trpljenje ni nezgoda, spodrsljaj ali sramotna nemoč ponižane narave Boga, ni Božja kazen in zapustitev nas, saj nam je prav trpeči Bog najbližji. »Samo Bog, ki trpi, ima dovolj moči, da pride na pomoč.« (D. Bonhoeffer)