Evangelist Marko je zapisal neobičajno okoliščino, ko so se Jezusovi učenci znašli v viharju na jezeru, ker jih je Jezus vabil v pustolovščino vere. Medtem ko so se oni kot izkušeni ribiči bojevali za življenje, je Jezus mirno spal na krmi. Vsi smo v čolnu sredi viharjev življenja, globoko verni, vendar prestrašeni. Neki mornar je med vojno svojim domačim v pismu napisal: »Če boste slišali, da sem v bitki padel, ne jokajte. Spomnite se, da je celo ocean, v katerega bi potonil, samo luža v roki mojega Boga Odrešenika. Jezus, ki je na krmi spal, je bil videti kot nebogljen popotnik. Kako malo so učenci dojeli! V njihovem čolnu je bil pravzaprav stvarnik in upravljavec morja in zemlje. Noben vihar ne more potopiti čolna, v katerem počiva gospodar vesolja. Vse se pokori njegovi besedi, samo človek ne. Priznam, da v viharju težko popolnoma zaupam Bogu, ker se mi zdi, da Odrešenik spi. Njegovo spanje je lahko slikovit prizor, moje uspavanje vere ali pa nauk, da moram biti v viharju tako miren tudi jaz. Bog me težav lahko obvaruje, ali pa da moč, da jih prenesem. Učenci so bili namreč na cilju že takrat, ko so ga sprejeli v čoln. Čoln našega življenja ni udobna, luksuzna potniška ladja – križarka, ampak je čoln za reševanje. Kajti kjer ni viharjev, ni nevarnosti. Kjer ni nevarnosti, ni strahu, kjer ni strahu, ni testiranja, kjer ni testiranja, ni učenja, kjer ni učenja, ni duhovne rasti, kjer ni duhovne rasti, ni vere. Vsak kristjan potrebuje tri reči: božjo besedo, molitev in preizkušnje. Božja beseda in molitev nas božata, preizkušnja pa nas utrdi. Veste, znani vojščaki ne postanejo veliki v vojašnici, ampak na bojišču. Neki človek je nenehno živel s težo strahu. Ko je taval po pašnikih, zatopljen v svoje črne slutnje, je srečal veselega pastirja, ki je imel zaupanje v Boga. Popotnik mu je priznal, da mu to manjka. Pastirja je vprašal, ali je mogoče, da Bog v množici ljudi ljubi tudi njega. Pastir mu je pokazal svojo vasico v dolini. »Ali vidiš vsako hišo posebej in tudi okna vsake hiše?« Popotnik mu je pritrdil. Potem je pastir nadaljeval: »Ne obupaj. Sonce je eno samo, pa vendar obsije vsako okno v naši vasici, tudi najmanjše in najbolj skrito. Morda si otožen zato, ker je tvoje okno zaprto. Odpri vsa polkna in te ne bo več strah.