Sveto pismo je velika knjiga o trpljenju. Nemški pesnik Heinrich Heine je glede Svetega pisma zapisal: »Sončni vzhod in sončni zahod, obljuba in izpolnitev, rojstvo in smrt, vsa človeška drama, vse je v tej knjigi. To je knjiga knjig, Biblija.« Toda kako Sveto pismo razumeti? Martin Luther je rekel, da je Kristusov križ edini način za preučevanje Svetega pisma in edina resnična teologija. Ali ni ravno trpljenje eden izmed govorov Boga, in to najprodornejši?

Stiska pogosto pripravi običajne ljudi za neobičajne reči. Trpljenja ni treba le sprejeti, treba ga je vzljubiti. Če na križ gledamo z očmi vere, sveti kot zlato. Trpljenje je čudežni dar in znak ljubezni. Bog prečiščuje svoje izbrance v vroči peči. Kristusovi zaročenčevi darovi so križ, trnje in žeblji, hrana na njegovi svatbi pa izop, ocet in žolč. Po končanem trpljenju pa sledijo darila draguljev, dišečega vina, nebeške mane in sladkega medu (Frančišek Saleški). Nobeno trpljenje ni tragedija, ampak je plodonosno in zveličavno. Trpljenje so porodne bolečine za novo življenje. Kdor odkloni križ, odkloni vstajenje in večno življenje. Ruski pisatelj in nobelovec Aleksander Solženicin (1918–2008) je v delu Arhipelag Gulag zapisal: »Naj bo blagoslovljeno trpljenje, ki je vzgojilo mojo dušo.« Težave so hrana, s katero se hrani vera.

Jezus Kristus je križ sprejel že na vrtu Getsemani, kjer se je prikazal angel iz nebes in ga krepčal. (Evangelij po Luku 22,43). Če v temi trpljenja ne vidimo iztegnjene Očetove roke, zaupajmo njegovemu srcu. Angel, poslan od Boga, je prinesel vsaj trohico pomoči in tolažbe za trpina. Prišel je v trenutku, ko Kristusova človeška narava ni več mogla zdržati teže bremena in pritiska trpljenja. Očetova volja ni bila, da Odrešenik umre na vrtu, ampak na križu, zato ga je angel krepčal. Kdo bi razumel, da je stvor tolažil Božjega Sina, čeprav je bilo stvarstvo ustvarjeno po njem. Božji Sin je zapuščen, ne pa zavrnjen. Njegov jok v solzah ni ostal neopažen. Tam nekje v temi je bil Oče. To je tolažeče sporočilo, ki velja tudi za danes.

Priznam, da bi lažje verovali v Boga, če bi videli, da Bog dobre ljudi nagrajuje, zlobne pa kaznuje. Toda Bog postopa drugače in dela, kar je težje; žrtvuje se. Zato zadnje besede nima smrt, ampak vstajenje od mrtvih. Zadnje besede nimata zloba in krivica, ampak dobrota in pravica. Zadnjo besedo ima Bog.