Slišala sem zgodbo šestih mož, ki so zmrznili v globoki, temačni jami. Razmišljala sem. Ali bi se to zgodilo, tudi če bi znali biti odprtih rok? Vsak izmed njih je namreč imel v rokah debelo gorjačo, ogenj sredi jame pa je ugasnil, ker so pokurili vsa drva.

Pa tudi zgodbo o dveh zakoncih, ki sta živela v obilju. Od svojega bogastva nista nikomur privoščila ničesar. Niti lepe besede ali nasmeha. Še več, dala sta postaviti visoko ograjo, da ju je ločila od sosedov. Zdaj, v starosti, pa sama, poponoma sama čepita v svoji veliki, razkošni hiši. Otroka sta se odselila, sosedov ne moreta niti videti, ker ju zid ločuje od prijaznih ljudi.

Škoda, ker ti ljudje niso slišali Jezusovih besed: 'Laže gre kamela skozi šivankino uho kakor bogatin v božje kraljestvo.'

Ob teh besedah sem se spomnila na altajsko zgodbo o revnem kovaču. Ker je zanimiva, jo bom delila z vami, saj sem prepričana, da so na svetu tudi radodarni ljudje. Vsebina je taka:

V Kurajski stepi je živel reven kovač, ki je bil kljub revščini srečen s svojo ženo in sinom. S sinom sta skupaj kovala konje in ljudem popravljala orodje. Za svoje delo oče ni zahteval plačila, temveč je ljudem ljubeznivo rekel:

»Mi vsi smo otroci enega boga in smo dolžni pomagati drug drugemu.«

Nekega dne se je zgodilo, da se je sin zaljubil v hčer bogatega trgovca iz bližnjega mesta. Tudi dekletu je bil fant všeč, vendar so njeni starši odločno nasprotovali poroki.

»Za nič na svetu te ne bom oddal temu revnemu kovaču! Nismo te vzgajali zato, da boš v gorah čuvala ovce!« je govoril njen oče.

Na Altaju pa je bil običaj, da so fantje ukradli dekle, in tako je naredil tudi kovačev sin. Nevesto je pripeljal domov in začele so se priprave na poroko. Ker njena bogata oče in mati nista mogla preprečiti poroke, sta se domislila zahrbtne zvijače. Povabila sta vse svoje bližnje in daljne sorodnike, prijatelje in sosede. Prepričana sta bila, da jih revni kovač ne bo mogel postreči. Osramotila bi njega in hčer, tako da bi jo z vso pravico odpeljala nazaj domov.

Ob pripravah na poroko je bil sinov oče zelo prestrašen. Z žalostjo in skrbjo se je povzpel na goro, ker je sklenil, da se bo vrgel z nje ter se tako izognil sramoti, ki ga je čakala. Na vrhu pa je presenečen zagledal množico ljudi, ki so prihajali k njegovi domačiji. Na dvorišču so pripravljali mize in se zbirali okoli njegovega doma. Ženske in otroci so prinašali darove in hrano. V tistem trenutku je spoznal, da so se uresničile besede, ki jih je leta in leta govoril vsem:

»Mi vsi smo otroci enega boga. Dolžni smo pomagati drug drugemu.«

Spustil se je z gore in pohitel proti domu. Okrog in okrog so bile postavljene mize z belimi prti in obložene tako bogato, da so se šibile od vsega dobrega. Spoznal je, da se mu je vse, kar je dobrega storil v svojem življenju, zdaj tisočkrat povrnilo.

Še bolj presenečen je bil nevestin oče, ki je s številčno družino prišel na svatbo. Pričakale so jih množice ljudi in bogato obložene mize. Vsi tisti, ki jim je kovač vse življenje brezplačno koval podkve za njihove konje, so se mu zdaj oddolžili za njegovo radodarnost. Čeprav je bil dekličin oče pravzaprav razočaran, je moral priznati, da se je hči omožila v nadvse srčno in prijazno družino. Ni več nasprotoval tej zvezi, ampak jo je blagoslovil ter vsem zaželel božjega miru in blagoslova.