Sedim na vlaku in opazujem ljudi.

Sami mrki, zaskrbljeni obrazi.

Hodim po cesti in opazujem ljudi.

Sami mrki, zaskrbljeni obrazi.

Sedim sredi dvorane neke prestave in spet opazujem ljudi.

Tudi tu so sami mrki, zaskrbljeni in resni ljudje.

Razmišljam in se spomnim na zgodbo:

Nekoč, davno že, je šla karavana po puščavi in srečali so kugo. Vodja, pogumen mož, jo je vprašal:

»Pozdravljena, kuga. Kam greš?«

Odgovorila je kratko:

»V Kairo.«

»Zakaj?« je spet vprašal vodja.

»Zato, ker nameravam vzeti 150 duš.«

Tedaj se je vodja razjezil:

»Kako si lahko tako kruta? Gotovo bodo med njimi tudi mladi ljudje. Pred sabo imajo še vse življenje!«

Kuga ni odgovorila. Šla je dalje, karavana pa tudi. Nazaj grede so jo spet srečali v spremstvu 1500 duš. Na vprašanje zakaj, ko je vendar rekla samo 150, je odgovorila:

»Jaz sem jih vzela samo 150, tako kot sem rekla. Vsi ostali so se kar sami nalepili zraven. Bili so brez vsake volje in veselja do življenja.«

Vodja jo je poslušal in razmišljal, nato je vprašal:

»Ne verjamem ti in ne zaupam. Bojim se, da boš vzela tudi mene.«

Kuga je odkimala in mu odgovorila:

»Tebe ne!«

»Zakaj pa ne? Imam kakšno zagotovilo?« je začudeno vprašal vodja karavane.

»Imaš. Ves dan si na zraku in soncu, zato si zdrav, krepak in poln veselja do življenja,« mu je odgovorila in odšla svojo pot, karavana pa tudi.

Ob tej zgodbi moram povedati, da nas starodavne vede že tisočletja učijo, da sta dolgoročno za dober imunski sistem največje zagotovilo veselje do življenja. Nezadovoljstvo, skrb, žalost, jeza, strah, negotovost in občutek ujetosti ga zanesljivo zelo slabijo in temu pritrjuje tudi sodobna znanost. Kdor sije od ljubezni, hvaležnosti in zaupanja, bo za viruse in bolezni trši oreh. Morda zveni to poetično, a je v resnici dosegljivo vsakomur. Poti, kako to doseči, pa je veliko.