Sveto pismo pravi, da je vsak človek krivičen pred Bogom. V Bibliji, ki je razodeta Božja volja, piše, da smo vsi rojeni uporni proti Bogu – to je naša padla človeška narava. Upornost do Boga smo podedovali po svojih prastarših, Adamu in Evi. Bog je na začetku ustvaril prva človeka iz ljubezni po svoji podobi, ker je hotel imeti z njima ljubeč odnos, kot oče do svojih otrok. In ker je Bog dober, je tudi zanju hotel samo dobro za vso večnost.

Adam in Eva, naši starši, pa sta Bogu nasprotovala – mislila sta, da vesta bolje od Boga, kaj je zanju dobro. Tako sta se Bogu uprla in storila tisto, kar jima je prepovedal. Bog jima je namreč rekel, da če se mu bosta uprla – njemu, ki je ljubezen, dobrota in življenje samo –, bosta umrla. In ko sta se uprla – grešila –, je po njunem grehu na svet prišla smrt. Smrt pa ni samo telesna, ampak tudi duhovna. Sveto pismo piše, da imamo ljudje poleg telesa tudi dušo oziroma duha, ki sta tako kot Bog večna. Človeško telo se postara, propade in umre, duša/duh pa sta večna in bosta zaradi upora – greha – proti Bogu, vso večnost ločena od Boga.

Vendar Bog ni hotel, da bi človek bil obsojen na večno smrt, zato je v svoji neizmerni ljubezni do človeka na ta grešni svet poslal svojega Sina, srce svojega srca. Poslal je Kristusa v podobi človeka, da bi plačal za grehe vseh ljudi. Bog Oče je tako iz ljubezni dopustil, da je njegov sin, ki je Bog sam, stvarnik nebes in Zemlje, bil kot človek zasramovan, pretepen, bičan, razgaljen, križan. Ko je bil v nečloveških mukah pribit na križ, je bila vsa pravična sveta Božja jeza izlita na Jezusa, da je on okusil trpljenje in smrt za vsakega človeka. Božja pravičnost je bila zadoščena v Jezusovi smrti. Naši grehi so Jezusa pribili na križ in ga na koncu umorili.

Vendar Bog ni dopustil, da bi njegov nedolžni sin ostal mrtev v grobu, ampak ga je po moči Svetega Duha oživil in mu dal ime, ki je nad vsemi imeni – v nebesih in na Zemlji. On zdaj kot posrednik med Bogom in človekom posreduje za vsakogar, ki veruje vanj. Vsak človek, ki v svojem srcu pride pod Jezusov križ, se pokesa za svoje grehe, spreobrne od grešnega načina življenja in na koncu sprejme Jezusa za svojega odrešenika – po veri v njegovo dovršeno delo na križu dobi odrešenje od večne smrti. Bog bo Jezusovo pravičnost prištel na njegov račun – pred Bogom bo opravičen vseh svojih grehov skozi Jezusovo presveto kri, prelito zanj na križu Golgote. Človek bo imel mir, spravljen bo z Bogom za vso večnost.