Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Film, posnet po istoimenskem avtobiografskem romanu Annie Ernaux, je dobitnik zlatega leva beneškega festivala

Anne prihaja iz delavskega okolja in je prva v družini, ki se je vpisala na univerzo. Pri študiju nima težav, tudi vklapljanje v okolico ji gre dobro, le nekoliko preveč svobodomiselna je za strožjo meščansko moralo, a zdi se, da je to ne gane kaj preveč. Anne poskuša predvsem živeti in uživati – tudi telesno. A ko zanosi, se ji svet popolnoma sesuje. Leta 1963, v katerem se odvija zgodba filma Dogodek, je v Franciji splav namreč kaznovan z zaporno kaznijo, nosečnost in materinstvo pa za mater avtomatično pomenita konec študija, konec mladostniškega družabnega življenja ter neizbežno preusmeritev na gospodinjska in službena opravila. Drugače rečeno – če Anne otroka obdrži, je konec z njenim izobraževanjem, torej z njenimi največjimi sanjami, splava pa zakonsko ne sme opraviti. Pat pozicija, s katero pa se odločna mlada študentka, prepričana, da ima enako pravico do zadovoljevanja telesnih užitkov kot njeni moški kolegi, ki posledic vsaj na tak način seveda ne morejo občutiti, nikakor ni pripravljena sprijazniti. Kljub nerazumevanju celo svojih vrstnic in dobrih prijateljic, kar je morda še najbolj boleč trenutek filma, se Anne poda na tvegano pot prekinitve nosečnosti, s katerim lahko ogrozi tudi svoje življenje.

Film Dogodek, posnet po istoimenskem avtobiografskem romanu Annie Ernaux, je dobitnik zlatega leva beneškega festivala, še posebej pohvalno pa je, da je dobil tudi nagrado Kinotripove mladinske žirije na lanskem Liffu z utemeljitvijo, da boj glavne junakinje (začetek citata) »presega prostor in čas ter se boleče poveže z našim časom«, kjer »boj za življenje in svobodo še zdaleč ni končan« (konec citata). In prav to je tisto, kar je pri Dogodku daleč najbolj pretresljivo. Če bi film lahko gledali zgolj kot dokument nekega minulega časa, bi bila Annina zgodba sicer globoko pretresljiva pripoved neke močne ženske, ki je naredila vse, da bi ji bilo dovoljeno življenje užiti tudi telesno, a dogodki zadnjih let, ki so s skorajda popolno prepovedjo splava dosegli enega svojih vrelišč pred dobrim letom na Poljskem, nam tako zgodovinsko distanco žal preprečujejo. Splav še vedno ne sodi med osnovne človekove pravice in je marsikje še vedno tudi zakonsko kaznovan, zaradi česar je predvsem fizična, telesna plat Annine zgodbe, na katero se osredinja režiserka Audrey Diwan prav boleče aktualna. Morda celo bolj, kot še pred nekaj leti.