Danes bomo premišljevali ob odlomku iz Lukovega evangelija. Vstopili bomo v kraj Jezusovega odraščanja in prosili za dar vere, odprtosti in ponižnosti, da bi mogli v polnosti sprejeti dar odrešenja.

Ko je prišel Jezus v Nazaret, je v shodnici govoril ljudstvu: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v njegovem kraju. V resnici pa vam povem: Mnogo vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dnevih, ko se je zaprlo nebo za tri leta in šest mesecev in je nastala velika lakota po vsej deželi: pa k nobeni izmed njih ni bil Elija poslan razen k vdovi v Sarepto na Sidonskem. In mnogo gobavih je bilo v Izraelu ob času preroka Elizeja, pa nobeden izmed njih ni bil očiščen razen Naamana, ki je bil Sirec.«

Ko je Jezus začel s svojim javnim delovanjem v Galileji, je prišel tudi v Nazaret, v kraj kjer je odraščal. Poučeval je v shodnici in  ljudje, ki so ga poznali kot Jožefovega sina, so se najprej čudili njegovim besedam, takoj, ko so zaznali ogroženost, pa so pobesneli in Jezusa odvlekli, ne le iz shodnice, temveč tudi iz mesta, da bi ga vrgli prepad.

Pripravila: s. Tina Dajčer

Danijelova molitev, ob kateri bomo molili, je iz drugega dela knjige preroka Danijela. V prvem delu spoznamo Danijela in njegove tovariše, ki ostanejo zvesti Judje v času kralja Nebukadnezarja. Ta je želel prisiliti Jude, da bi se odrekli postavi. Vse to naj bi se dogajalo okrog leta 606 pred Kristusom.

Prosim te, Gospod, veliki in strašni Bog, ki hraniš zavezo in naklonjenost tem, ki te ljubijo in spolnjujejo tvoje zapovedi! Grešili smo in krivično ravnali, brezbožni smo bili, upirali smo se; odstopili smo od tvojih zapovedi in pravic. Nismo poslušali tvojih služabnikov, prerokov, ki so v tvojem imenu govorili našim kraljem, našim očetom in vsemu ljudstvu dežele.

Tebi, Gospod, gre pravica, naše obličje pa obliva danes rdečica sramu, in sicer Judove može, prebivalce Jeruzalema in vse Izraelce, ki so blizu in daleč po vseh deželah, kamor si jih razkropil zaradi nezvestobe, ki so jo zakrivili zoper tebe. O Gospod, rdečica sramu mora oblivati obličja nam, našim kraljem, knezom in očetom, ki smo grešili zoper tebe. A pri Gospodu, našem Bogu, je usmiljenje in odpuščanje, dasi smo se mu uprli. Nismo poslušali glasú Gospoda, svojega Boga, da bi se ravnali po njegovih postavah, ki nam jih je dal po svojih služabnikih, prerokih.

Danijel pove, da so grešili, ravnali krivično, da so se upirali, ravnali brezbožno, niso poslušali prerokov.

Za kaj prosimo Gospoda mi, potem ko se razkrije resnica o našem odnosu do Boga?

Čutimo sram, ker smo se uprli? Nas obliva rdečica sramu? In v vsem se razodeva usmiljenje in odpuščanje.

Ob sklepu tega premišljevanja Božje besede se zazremo vase in poimenujemo svoje občutke in misli.

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: Ambient and Soothing Piano Chill Out Music in D-Major for Relaxation

Misel na smrt v nas prebuja strah, saj ne vemo, kaj nas na koncu čaka. Jezus pa nam v današnjem evangeljskem odlomku jasno pove, s čim moramo računati.

»Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.«

Blagoslovljeni bomo, ker smo verjeli v dobro, tudi ko ga nismo videli. Nismo se zavedali,  da je bil vsak, ki smo ga hranili, napajali, sprejemali, oblekli, obiskali – v kakršnikoli revščini, krivici, bolečini ali v grehu – Bog sam.

Jezus opiše pekel z besedami: »Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom!

Jezus želi, da hodimo po varni poti, ki je pot ljubezni. Ta je varna je tudi takrat, ko Boga ne prepoznamo.

Knjiga razodetja pravi: »gledali bodo njegovo obličje … In noči ne bo več in ne bodo potrebovali luči svetilke in ne sončne luči; zakaj Gospod Bog jih bo razsvetljeval …« V tej luči bomo gledali Boga, kakršen je, in videli tudi sebe, kakršni smo v resnici. Gledati Boga pomeni, da bomo v celoti razumeli sebe, svojo zgodovino, svoje bližnje – vse bomo ponovno imeli – vendar na drugačen, popoln način.

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 9. poglavja iz Evangelija po Marku.

Ko je šel Jezus z gore in je prihajal k učencem, je videl okrog njih veliko množico in pismouke, ki so se z njimi prepirali. Vsa množica je ostrmela, ko ga je zagledala, tekli so mu naproti in ga pozdravljali. Vprašal jih je: »Kaj se prepirate z njimi?« Odgovoril mu je nekdo iz množice: »Učenik, pripeljal sem tebi svojega sina, ki ima nemega duha. Koder koli ga napade, ga vrže; peni se, z zobmi škriplje in odreveni. Rekel sem tvojim učencem, da bi ga izgnali, pa ga niso mogli.«

On pa jim je odgovoril: »O neverni rod! Doklej bom pri vas? Doklej vas bom prenašal? Privedite ga k meni!« In privedli so ga k njemu. Ko ga je duh zagledal, je dečka takoj stresel; deček je padel na tla, se valjal in penil. Jezus je vprašal njegovega očeta: »Koliko časa je, odkar se mu to dogaja?« Ta je rekel: »Od otroških let; večkrat ga je vrgel tudi v ogenj in v vodo, da bi ga končal, toda če kaj moreš, se nas usmili in nam pomagaj!« Jezus mu je rekel: »›Če moreš‹? Tistemu, ki veruje, je vse mogoče.« Takoj je dečkov oče vzkliknil: »Verujem, pomagaj moji neveri!«

Ko je Jezus videl, da množica narašča, je zagrozil hudemu duhu in mu rekel: »Nemi in gluhi duh, jaz ti velim, pojdi iz njega in ne vračaj se več vanj!« Zakričal je, ga silno stresel in odšel. Bil je kakor mrtev, tako da so mnogi govorili: »Umrl je.« Jezus ga je pa prijel za roko in vzdignil – in vstal je. Ko je pa prišel v hišo, so ga njegovi učenci na samem vpraševali: »Kako da ga mi nismo mogli izgnati?« Povedal jim je: »Ta rod se ne da izgnati drugače ko z molitvijo.«

Brali smo o učencih, množici in pismoukih, ki se prepirajo med seboj. Razpravljajo, pravijo drugi prevodi Svetega pisma. Kakorkoli veliko besed, veliko izrečenega. Čeprav je Jezus učencem dal moč izganjati hude duhove, v tem primeru niso mogli pomagati sinu z nemim duhom. Kljub mnogim besedam ali pa ravno zaradi njih. Med prepiranjem in razpravljanjem pa izmed množice pride na plano jasen glas očeta, ki se v svoji stiski in trpljenju obrne na Jezusa.

Po izrečeni prošnji, pravi Jezus  učencem: »O neverni rod! Doklej bom pri vas? Doklej vas bom prenašal?” Ob vprašanju, zakaj ga niso mogli izgnati, pa pove: »Ta rod se ne da izgnati drugače ko z molitvijo.«

Jezus je nemoč učencev pripisal neveri oz. pomanjkanju molitve kot pogovora z Bogom v veri.

Jezus, vabiš me, da uredim svojo molitev. Naj ta iz razpravljanja, dopovedovanja, celo prerekanja preide v jasno besedo Tebi, Kristusu Odrešeniku. Vabiš me, da ti v veri zaupno izrečem svojo prošnjo. Naj bo konkretna, jasna in naj bo prošnja, ki kliče po odrešenju od zla.

Jezus, ta trenutek ti v tišini srca izrekam svojo prošnjo. Pošlji Svetega Duha, da mi jo pomaga prav oblikovati in ti jo predati z jasnimi besedami.

“Tistemu, ki veruje, je vse mogoče.” “Verujem, pomagaj moji neveri!”

Oče je izrazil iskreno molitev. Kristusa je poklical na pomoč tja, kjer ga je potreboval. Vse nam je mogoče, če verujemo. Kristusu pa je mogoče nam dati vero.

Jezus, daj pomoč moji neveri. Pred teboj sem, ker verujem. In tu sem, ker ne verujem, ker se ti ne izročam povsem, ker mi v vsakdanjem življenju, v konkretnih situacijah zmanjka vere. Namesto, da bi za svet molil, z njim razpravljam. In namesto da bi ti v molitvi izrekal prošnje, s teboj razpravljam in se prepiram. Zato ta hip tudi sam pravim: “Verujem, pomagaj moji neveri.” Ob tem sem hvaležen za vero, zaradi katere sem tu pred teboj. In ob tem iskreno prosim, da moji neveri pomagaš, da postane konretna in rodovitna.

Pripravila: s. Ema Alič

Pred dvema dnevoma smo sklenili prebiranje Pisma Hebrejcem v Novi zavezi. Prehajamo v novo branje svetopisemske knjige, t. i. lectio continua, in sicer se iz nove preselimo v staro zavezo. Velik skok, pa vendar tudi velika povezanost. 1. Mojzesova knjiga. Zakaj ima Mojzes za nas kristjane tako velik pomen? V knjigi jezus iz Nazareta, Josepha Ratzingerja, preberemo, da je neposreden odnos do Boga razpoznavno znamenje Mesija. Mojzes je govoril z Bogom iz obličja v obličje. Enako velja za Jezusa Kristusa, le da gre tokrat za sinovski odnos.

Prisluhnimo odlomku:

Berilo iz 1. Mojzesove knjige (1 Mz 1,1-19)

V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna in tema je bila nad brezdanjim vodovjem; Božji duh pa je plaval nad vodami. Bog je rekel: »Bodi svetloba!« In bila je svetloba. Bog je videl, da je svetloba dobra. Bog je torej ločil svetlobo od teme. Bog je imenoval svetlobo dan in temo je imenoval noč. Bil je večer in bilo je jutro, prvi dan.

Bog je rekel: »Bodi oblok sredi voda in naj loči vode od voda!« Bog je naredil oblok ter ločil vode, ki so bile pod oblokom, od voda, ki so bile nad oblokom. Zgodilo se je tako. Bog je imenoval oblok nebo. Bil je večer in bilo je jutro, drugi dan.

Bog je rekel: »Zberejo naj se vode, ki so pod nebom, na enem kraju in naj se prikaže kopno.« In zgodilo se je tako. Bog je kopno imenoval zemljo, zbrane vode pa je imenoval morja. Bog je videl, da je dobro. Nato je rekel Bog: »Naj požene zemlja zelenino, bilje, ki rodi seme, in drevje, ki rodi sad po svoji vrsti, katerega seme je v njem na zemlji. Zgodilo se je tako. Zemlja je pognala zelenino, bilje, ki rodi seme po svoji vrsti, in drevje, ki rodi sad, katerega seme je v njem po njegovi vrsti. Bog je videl, da je dobro. Bil je večer in bilo je jutro, tretji dan.

Bog je rekel: »Naj bodo luči na nebesnem obloku, da bodo ločile dan od noči in naj služijo za znamenje in čase, za dneve in leta; naj svetijo na nebesnem obloku, da bodo razsvetljevale zemljo.« Zgodilo se je tako. Bog je naredil dve veliki luči: Večjo luč, da bi gospodovala dnevu, in manjšo luč, da bi gospodovala noči, in zvezde. Bog jih je postavil na nebesni oblok, da bi svetile na zemljo in gospodovale dnevu in noči ter ločile svetlobo od teme. Bog je videl, da je dobro. Bil je večer in bilo je jutro, četrti dan.

Naj to ta čas premišljevanja namenjen občudovanju Božjega ustvarjanja, vsega in vseh, kar je okrog nas in nas samih kot čudovitih Božjih del. Bog je videl, da je dobro. Vidimo tako tudi mi? Ali vidimo predvsem, da ni dobro? Kako vidimo? Kaj vidimo? Kaj vse to občudovanje in spremljanje Stvarnikovega ustvarjanja prebuja v naših srcih?

Če imamo možnost, lahko gremo premišljevat v stvarstvo. 

Ob sklepu tega premišljevanja Božje besede se zazremo vase in poimenujemo svoje občutke in misli. Vse to nam podarja Stvarnik: navdihe, misli, občutke ..

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: Nature

Danes bomo molili ob svetopisemskem odlomku iz 5. poglavja iz Evangelija po Marku.

Tisti čas so prišli Jezus in njegovi učenci na drugo stran morja, v Geraško deželo. Brž ko je stopil iz čolna, mu je od grobov nasproti prišel človek s hudim duhom. Bivališče je imel v grobovih in ga nihče več ni mogel zvezati niti z verigami; že večkrat so ga namreč vklenili v okove in verige, pa je verige raztrgal in okove strl in nihče ga ni mogel ukrotiti. Ponoči in podnevi je bil vedno v grobovih in v gorah in je kričal ter se tolkel s kamenjem.

V slišanem evangeliju se srečamo s smrtno stisko, ki se lahko naseli v človeku, v kakšni  družini, kolektivu ali celo v družbi. V obsedencu, ki je prebival v grobovih, lahko začutimo grozo, ki jo prinaša takšno stanje. Da bi to grozo izrazil, je kričal. Krik srca pa lahko prihaja preko ust, lahko pa se izraža v materialni nenasitnosti, neurejenih odnosih, sprevrženi umetnosti, kulturi smrti.

Jezus, prav zaradi takšnega našega stanja si prišel preko morja v našo deželo. Močnejši si od zla. Naj sprejmem tvoje delovanje. Naj ne bom kakor ljudje, ki so žalovali zaradi črede dveh tisoč svinj. To ja bila zanje res gospodarska katastrofa, ki pa jim je zaprla oči, da bi videli Božja dela.

Ozdravljeni je pripovedoval o "velikih rečeh, ki mu jih je storil Gospod." Prosim Svetega Duha, da mi odpre oči za dobra dela, ki jih je v zadnjem casu zame storil Gospod.

Pripravila: s. Ema Alič

Molimo in premišljujmo ob evangeljskem odlomku:

Tisti čas so pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, govorili o Jezusu: »Bélcebub ga je obsedel in s poglavarjem demonov izganja demone.« Tedaj jih je poklical k sebi in jim v prispodobah govoril: »Kako more satan izganjati satana? Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati. Če se torej satan vzdigne sam proti sebi in se razdeli, ne more obstati, ampak je konec z njim. Nihče ne more vdreti v hišo močnega in mu izropati premoženja, če močnega prej ne zveže; šele tedaj bo izropal njegovo hišo. Resnično, povem vam: Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremenil.« To je povedal, ker so govorili: »Nečisti duh ga je obsedel.«

»Bélcebub ga je obsedel in s poglavarjem demonov izganja demone« govorijo pismouki o Jezusu v današnjem evangeljskem odlomku.

Ali ni ravno razdeljenost tista, ki naše skupnosti spreminja v neznosne? Pomislimo na naše delovno okolje, na kolektive, na naše družine, redovne skupnosti, pa na župnijsko skupnost. Ali jih gradimo ali jih z delitvijo in ločevanjem rušimo in spreminjamo v pekel? Samo občestvo in edinost bosta prinesla dobre spremembe.

Vprašajmo se tudi, kakšna je naša volja, da bi delali dobro. Jezus pravi: Nihče ne more vdreti v hišo močnega in mu izropati premoženja, če močnega prej ne zveže; šele tedaj bo izropal njegovo hišo. Kaj torej veže našo voljo? Kaj nas navezuje ali privezuje nase? Smo svobodni ali smo od česa odvisni in ne moremo svobodno izbirati?

Resnično, povem vam: Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremenil.« To je povedal, ker so govorili: »Nečisti duh ga je obsedel.«

Pripravila: s. Martina Štemberger

Molimo in premišljujmo ob evangeljskem odlomku:

Tisti čas so se učenci Janeza Krstnika in farizeji postili. Pa pridejo in rečejo Jezusu: »Zakaj se Janezovi učenci in učenci farizejev postijo, tvoji učenci pa ne?« Jezus jim odgovori: »Ali se morejo postiti svatje, dokler je ženin pri njih? Dokler imajo ženina med seboj, se ne morejo postiti. Pridejo pa dnevi, ko bo ženin od njih vzet, in takrat, tiste dni, se bodo postili.

V današnjem evangeliju nam Jezus da vedeti, da je poznati Njega kakor svatba. Prinaša veselje in je vir rodovitnosti.

Želim biti pozoren, kje in kako Kristus v meni prebuja veselje, kaj je tisto, kjer čutim žuborenje Svetega Duha. To ozavestim in premislim, kako lahko čuvam ta zaklad: kaj lahko prispevam k temu, da se to v meni ne bo izgubilo, ampak mi bo postalo le še bolj domače.

Jezus je napovedal, da pridejo dnevi, ko bo svatom ženin odvzet. Živimo v od greha ranjenem svetu, zato se v vsakem odnosu se zgodi oddaljitev in z njo pride bolečina osamljenosti.

In sedaj molim. Molim, kličem, prosim. Pridi, Sveti Duh! Prebudi v meni veselje ob zavesti, da poznam Kristusa. Prebudi v meni veselje, ker verujem, da me delaš rodovitnega, četudi se kdaj vidim kakor prazen. Pridi, Sveti Duh, ki delaš v meni vse novo. Naj bom zate nova posoda, da boš vanjo vlival svežino, ki si je svet niti ne more predstavljati. Pridi, Sveti Duh. Ti odženeš osamljenost. Ti sam si bližina.

Hvala, Sveti Duh, da si me naredil za del Cerkve, ki je blizu Kristusu, saj iz Njega izhaja. Naj bom vedno v Njem, da bo vse v  slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, in vekomaj. Amen.

Pripravila: s. Ema Alič

Potem ko so Janeza vrgli v ječo, je prišel Jezus v Galilejo in je oznanjal blagovest o Bogu: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo; spreobrnite se in verujte evangeliju!« Ko je hodil ob Galilejskem morju, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ko sta mreže metala v morje; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in napravil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta mreže popustila in šla za njim. Ko je šel od tam malo dalje, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza; tudi ta dva sta bila v čolnu in sta popravljala mreže; takoj ju je poklical in zapustila sta v čolnu svojega očeta Zebedeja z najemniki in odšla za njim.

Ob pripravi na praznovanje božiča, me je močno spremljala misel, da je Bog Emanuel – Bog z nami. Morda zato, ker sem bila v preteklem letu tolikokrat na otipljiv način deležna Njegove bližine in skrbi za nas. Toda, kaj konkretno pomeni, kar beremo v današnjem evangeliji - Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo - ?

Skrivnost učlovečenja, ko Bog, ki se človeštvu tolikokrat zdi oddaljen, vstopi med nas kot majhno nebogljeno Dete, kaže na Božjo ustvarjalnost, ponižnost in ljubečo skrb za vsakega od nas. Novo življenje prihaja tiho in nežno. Emanuel – Bog z nami, želi razorožiti človeka, za katerega se zdi, da mora vedno nekaj braniti. Zdaj svoj prav, svoj ugled, svoje imetje ... Spreobrniti se, torej pomeni, dovoliti Ljubezni, da vstopi skozi vrata mojega srca in pripravi prostor Besedi, evangeliju. Pomeni, dovoliti, da se tudi v mojem konkretnem življenju Bog razodene kot Odrešenik.

Spodbudno je brati, kako je Jezus izbral in  poklical prve učence, naj gredo za njim. Ni namreč iskal tistih, ki bi po naših človeških merilih ustrezali temu, da postanejo njegovi najožji sodelavci.  Ne ne, ni iskal popolnih. Zapisano je, da je poklical preproste ribiče, da bi hodili za njim in da jih bo naredil za svoje učence. Pot, odnos z Gospodom, življenje v občestvi je torej tisto, kar v globinah oblikuje človeka, da postaja vedno bolj svoboden za nesebično darovanje.

Naj nas torej današnja Božja beseda opogumi, da bi bili ustvarjalni oznanjevalci blagovesti o Bogu. Pozorni na Gospodove čase, učljivi, preprosti in usmiljeni v ljubezni do sebe in bližnjih.

Pripravila: s. Tina Dajčer

Duh Svetega pisma poživlja (sv. Frančišek Asiški, Opomini, 7)

Vstopimo v nov teden s premišljevanjem Božje besede ponedeljka, 2. januarja 2023

Zadnji dan starega leta so nam mogočno zazvenele uvodne besede v Janezovem evangeliju: “V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.” Iz teh prvih vrstic tudi izvemo kdo je bil Janez Krstnik. Najprej nam pride na misel, da je bil Jezusov bratranec, kar ni povsem gotovo, zagotovo vemo, da je bil njegov sorodnik. A Evangelij po Janezu nam o Janezu Krstniku pove bistvene stvari: “Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.”

Iz svetega evangelija po Janezu

To je pričevanje Janeza Krstnika, ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnikov in levitov, da so ga vprašali: »Kdo si ti?« Priznal je in ni tajil; priznal je: »Jaz nisem Kristus.« In vprašali so ga: »Kaj torej? Si Elija?« Rekel je: »Nisem.« »Si li prerok?« Odgovoril je: »Ne.« Rekli so mu torej: »Kdo pa si? Da damo odgovor tem, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?«

Rekel je: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: Izravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaija.« Ti, ki so bili poslani, pa so bili izmed farizejev. Vprašali so ga in mu rekli: »Kaj torej krščuješ, če nisi ti ne Kristus ne Elija ne prerok?« Janez jim je odgovoril: »Jaz krščujem z vodo; sredi med vami pa stoji on, ki ga vi ne poznate, ta, ki pride za menoj in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovega obuvala.« To se je zgodilo v Betaniji, onstran Jordana, kjer je Janez krščeval.

Klic k spreobrnjenju. Že spet? Mar nismo bili že tolikokrat v preizkušnjah, mar nismo že veliko bolj ponižni kot smo bili pred leti, mar nam ne gre dobro od rok, česar se lotimo v svojem družinskem in poslovnem življenju? Kaj še? Zakaj že spet? Odgovor je preprost. Izravnavanje stez za Gospoda Jezusa Kristusa je delo, ki nima konca. Gre za vseživljenjski proces hoje za Jezusom Kristusom ali povedano drugače, za širjenje svojega življenjskega prostora, da je v njem vedno več Boga, in da postajamo kot ljubljeni tudi vedno bolj sposobni ljubiti. Premišljujmo nekaj časa to Božjo besedo v tišini, dovolimo, da se besede Janeza Krstnika dotaknejo naših src.

Kaj nam osebno pomeni Janezov klic: “Izravnajte Gospodovo pot”?

Kaj pravimo sami o sebi? Janez Krstnik je dobro vedel kakšno je njegovo poslanstvo. Kakšno je naše?

Hvala ti, Gospod, da smo vstopili v novo leto, v katerem bomo imeli nešteto priložnosti za spreobrnjenje. Pomagaj nam, da bi zmeraj vedeli kdo smo in kakšno je naše poslanstvo.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: Hiding place in the Forest