Danes bomo premišljevali ob svetopisemskem odlomku iz 19. poglavja iz Evangelija po Mateju.

Tisti čas je nekdo stopil k Jezusu in mu rekel: »Učitelj, kaj naj dobrega storim, da prejmem večno življenje?« Dejal mu je: »Kaj me sprašuješ o dobrem? Samo eden je dober. Če pa hočeš priti v življenje, se dŕži zapovedi! »Katerih?« mu je rekel. Jezus je dejal: »Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Spoštuj očeta in mater! in Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!« Mladenič mu je rekel: »Vse to sem izpolnjeval; kaj mi še manjka?« Jezus mu je rekel: »Če hočeš

»Učitelj, kaj naj dobrega storim, da prejmem večno življenje?« Kaj naj

Kaj naj storim, da prejmem večno življenje? Če tako razmišljam, lahko slišim Jezusov odgovor: dŕži se zapovedi! »Katerih?« »Ne ubijaj! Ne

Dobro je zavedati se, da mi nekaj manjka. Prav to, kar mi manjka, me usmerja k najglobljim hrepenenjem, ki jih nosim v srcu. In če ne bom zapolnil praznin s cenenimi nadomestki, bom lahko slišal, po čem zares hrepenim: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hôdi za menoj!« pravi Jezus bogatemu mladeniču.

Kaj meni manjka, Gospod?

Sem sposoben svobodne odločitve, ki je vredna mojega življenja? Za kaj res želim živeti? Po čem hrepenim? Za kaj sem pripravljen dati vse? Vse, kar mi daje varnost, udobje, do česar mislim, da imam pravico … vse, za kar se trudim in celo dosežem, a ko dosežem, ne prinese veselja, v resnici me hromi in jemlje srečo.

Gospod, naj najdem tisto, kar res prinaša srečo, razlog, da bi lahko dal vse. Tisto, kar je vredno mojega življenja.

Zahvalim se Gospodu za njegovo Besedo, ki v meni budi hrepenenje. Izročim se v Njegove roke in zaupam, da je vse v slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Kakor je bilo v

Pripravila: s. Martina Štemberger

Evangelij prebrala: s. Ema Alič

Glasba: Kratka modrina, s. Klara Jarc

Premišljujmo Božjo besedo na ponedeljek, 7. avgusta 2023

Izraelci potujejo od Sinajske gore do Moabskih planjav, a jim ni lahko. Razlika med rodovitnim Egiptom in kamnitim Sinajem je ogromna ter prehod iz obilja v pomanjkanje zahteven. Četrto Mojzesovo knjigo je v puščavi in na Moabskih planjavah napisal Mojzes, zajema pa 38 let in 9 mesecev – od leta 1512 pr. K. do leta 1473 pr. K.. 

Berilo iz 4. Mojzesove knjige (4 Mz 11,4-15)

Tedaj so Izraelovi sinovi zopet govorili: »Kdo nam bo dal mesa jesti? Spominjamo se rib, ki smo jih v Egiptu jedli zastonj, kumar, dinj, luka, čebule in česna. Sedaj pa naše življenje hira; ničesar ni, naše oči ne vidijo drugega kakor mano.«

Mana pa je bila kakor koriandrovo seme in podobna smoli. Ljudstvo je hodilo okrog in jo nabiralo in mlelo na žrmljah ali trlo v možnarjih in kuhalo v loncih in delalo iz nje kolače; njen okus je bil kakor okus oljnatega kolača. Ko je padala ponoči rosa na tabor, je padala nanj tudi mana.

Mojzes je torej slišal, da je ljudstvo tarnalo po svojih rodovinah, vsak pri vhodu v svoj šotor. Gospodova jeza se je silno razvnela in tudi Mojzesu ni bilo všeč.

Tedaj je Mojzes rekel Gospodu: »Zakaj tako hudo ravnaš s svojim hlapcem in zakaj nisem našel milosti v tvojih očeh, da si naložil name breme vsega tega ljudstva? Ali sem jaz spočel vse to ljudstvo, ali sem ga jaz rodil, da mi praviš: ›Nôsi ga v svojem naročju, kakor nosi pestunja dojenčka, v deželo, ki sem jo s prisego obljubil njihovim očetom?‹ Od kod naj vzamem mesa, da bi ga dal vsemu temu ljudstvu? Tarnajo namreč pred menoj in pravijo: ›Daj nam mesa jesti!‹ Jaz sam ne morem nositi vsega tega ljudstva; pretežko je zame. Ako hočeš tako ravnati z menoj, me rajši, prosim, usmrti, če sem našel milost v tvojih očeh, da ne bom gledal svoje nesreče!«

Poskušajmo se najprej vživeti v Izraelce. Tarnajo. Potem se poskušajmo vživeti v Mojzesa. Ne more nositi bremena vodenja Izraelcev skozi puščavo in želi umreti. Poskušajmo se vživeti v Boga, ki ima s tem ljudstvom svoje načrte in ve, da jih pelje svobodo in obilje. Jezi se. Vsak je v stiski. 

Kako je, ko smo sami v stiski, in ne zmoremo zaupati, da nas Bog vodi tudi skozi trpljenje ali celo prav skozi trpljenje? Ali pa doživljamo krivico in krivimo druge, pri tem pa ne pomislimo, da tudi njim najverjetneje ni prav lahko ali je morda celo huje?

Gospod, prosimo te za milost, da bi se ti zmogli popolnoma prepustiti, kadar nam kaj manjka in ko izgubljamo zaupanje v tvoje načrte z nami. Pomagaj nam, da bi z vsem srcem sprejeli pot, po kateri nas vodiš ali v času obilja ali v času pomanjkanja. Samo ti veš kaj je za nas najbolje.

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: Egypt Expedition

Video

Premišljevanje Božje besede na ponedeljek, 31. julija 2023

Odlomek, ob katerem se bomo ustavili sodi v sklop oznanjevanja nebeškega kraljestva. Jezus neumorno razlaga prilike, da bi zmogli doumeti njega samega, od kod prihaja ter kdo in čemu ga pošilja.

Iz svetega evangelija po Mateju 

Tisti čas je Jezus povedal množicam še drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svoji njivi. To je sicer najmanjše izmed vseh semen, ko pa zraste, je večje ko zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in prebivajo na njegovih vejah.«

In še drugo priliko jim je povedal: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je žena vzela in zamesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.« Vse to je povedal Jezus množicam v prilikah in brez prilike jim ni govoril, da se je spolnilo, kar je bilo rečeno po preroku: »Odprl bom svoja usta v prilikah, razodel bom, kar je bilo skrito od začetka sveta.«

Gorčično zrno in kvas. V obeh primerih gre za nekaj majhnega, ki naredi s svojim delovanjem nekaj velikega. Kakšna je naša izkušnja rasti nebeškega kraljestva. Kaj oz. kdo sploh je to “nebeško kraljestvo”? Nas to najprej spomni na nekaj ugodnega? Najverjetneje že, saj se kdaj že ob majhnih stvareh, ki nam prinašajo ugodje, spomnimo na nebesa. Ali pa je nebeško kraljestvo sam Jezus in življenje v enosti z Bogom.  

Vzemimo si čas za Božjo besedo. Premišljujmo najprej kako si predstavljamo nebeško kraljestvo, kaj nam pomeni in predvsem zakaj je Jezusu tako zelo pomembno, da doumemo velik pomen rasti nebeškega kraljestva. Kako naj raste nebeško kraljestvo v našem življenju in v naših odnosih? Kaj naj storimo, da ne bomo ovirali te rasti, ampak raje ustvarjali primerne pogoje in skrbeli, kolikor je v naši moči, da bo seme dobro raslo in kvas dobro vzhajal? 

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: Morning Dew - Delicate Grand Piano Music

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 12. poglavja iz evangelija po Mateju.

Tedaj so Jezusa ogovorili nekateri izmed pismoukov in farizejev in so rekli: »Učenik, radi bi videli znamenje od tebe.« Odvrnil jim je: »Hudobni in prešuštni rod hoče imeti znamenje: a ne bo se mu dalo drugo znamenje kakor znamenje preroka Jona. Kakor je bil namreč Jona v trebuhu velike ribe tri dni in tri noči, tako bo Sin človekov v osrčju zemlje tri dni in tri noči. Ninivljani bodo ob sodbi vstali s tem rodom in ga obsodili; spokorili so se namreč na Jonovo pridigo, in glejte, več ko Jona je tukaj! Kraljica z Juga bo ob sodbi vstala s tem rodom in ga obsodila; prišla je namreč s konca sveta, da bi slišala Salomonovo modrost, in glejte, več ko Salomon je tukaj!«

»Še štirideset dni, in Ninive bodo pokončane!« To je bilo Jonovo oznanilo. Sliši se kot obsodba, a v resnici so to besede usmiljenja. Gre za svarilo, resno povabilo k spreobrnjenju. Ninivljani so ga slišali in Bog je izkazal usmiljenje.Danes pa slišimo: “Ninivljani bodo ob sodbi vstali s tem rodom in ga obsodili.” Ne gre za obsodbo, ampak za besede usmiljenja. Gre za svarilo, resno povabilo k spreobrnjenju. Če ga bomo slišali, bo Bog je izkazal usmiljenje.

Gospod, odpri mi oči za tvoje usmiljenje, ki je danes namenjeno meni. Naj ne preslišim besed, ki se skrivajo v tvojih vabilih k spreobrnjenju, tudi svarilih, ki jih izrekaš po naših bližnjih.Premislim sedaj, po kom in kako me Gospod vabi k spreobrnjenju. In prosim Svetega Duha, naj mi pomaga, da jih ne preslišim.

Jezusova dela in njegovo učenje ljudi niso prepričala. Ne gre le za pismouke in farizeje. Tudi množica, ki je iskala, ga je iskala zaradi čudežev in veličastva, ki ga je izkazoval, ne pa zaradi tega, kar je v resnici bil. Nihče ni bil zadosti “krotak in v srcu ponižen”, da bi ga prepoznal kot resničnega Odrešenika in v Njem mogel najti resničen počitek odrešenega človeka.

Zato nam je dal znamenje, po katerem smo ga lahko odkrili: novozavezno Jonovo znamenje. Jezus nam je s svojo smrtjo in vstajenjem pokazal Očetovo ljubezen. Po tem znamenju naj bi skozi njegovo popolno izničenje razumeli, kaj je ljubezen, ki je edini smisel in namen stvarjenja.

Žal se pogosto ukvarjamo s praznimi rečmi, vsakdanjimi prepički, neskončnimi načrti in tako spregledamo znamenje Očetove ljubezni.Gospod Bog, prosimo očisti nas vsega balasta, ki nam zakriva pogled na edino pomembno: na dejstvo, da je med nami Odrešenik, da smo odrešeni, da zaradi njega lahko živimo iz Tvoje ljubezni

Gospod, dal si nam znamenje, ki ga potrebujemo, da ugledamo Tvoj dar. Naj ostanem danes v zrenju te skrivnosti. Pomagaj mi, da občestvu ljubezni prinašam naše medsebojne odnose: konkretno prav med te, ki so mi najbližji. Med te, ki mi ležijo na srcu ali so mi obležali v želodcu. Vse Ti danes prinašam v veri v Očetovo ljubezen, ki si nam jo pokazal z novozaveznim Jonovim znamenjem.

Pripravila: s. Ema Alič

Evangelij prebrala: s. Tina Dajčer

Glasba: Plavanje, s. Klara Jarc

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 10. poglavja iz evangelija po Mateju.

Tisti čas je rekel Jezus svojim apostolom: »Vsakega , kdor bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih; kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, njega bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem na zemljo mir; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem namreč, da ločim sina od očeta in hčer od matere in snaho od tašče; in človeku bodo sovražniki njegovi domači. Kdor ljubi očeta ali mater bolj ko mene, ni mene vreden; in kdor ljubi sina ali hčer bolj ko mene, ni mene vreden; in kdor ne vzame svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.

Kdor vas sprejme, mene sprejme, in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor sprejme preroka, ker je prerok, bo prejel plačilo preroka; in kdor sprejme pravičnega, ker je pravičen, bo prejel plačilo pravičnega. Kdor da komu teh malih piti le čašo hladne vode, ker je moj učenec – resnično, povem vam – ne bo izgubil svojega plačila.«

Ko je Jezus dovršil naročila svojim dvanajsterim učencem, je od tam odšel učit in oznanjat po njihovih mestih.

Matej na začetku 10. poglavja svojega evangelija poudari, da je Jezus apostolom dal dva velika nezaslužena darova. Prvi je ta, da jih je izbral in poklical. Drugi pa je delež pri njegovi Božanski moči, in sicer oblast nad nečistimi duhovi.Tudi mi smo prejeli ta dva darova. Smo izbrani in poklicani. Prvič ob spočetju, na poseben način pa pri svetem krstu. Prav tedaj smo tudi mi prejeli moč nad hudičem. Ta nam s Kristusovo močjo, ki jo imamo, ne more do živega. Lahko ga izganjamo iz svojega življenja in tudi življenja drugih.

V tej luči poglejmo na pravkar prebrani odlomek iz konca istega poglavja Matejevega evangelija. Jezus pravi: “Vsakega, kdor bo mene priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih; kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, njega bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih.”“Priznati ga pred ljudi,” pomeni brez prestanka živeti iz moči krsta, iz moči Jezusove izvolitve in poklica. Če bi pred ljudmi zatajili Jezusa, bi s tem zavrnili svojo temeljno identiteto, to je biti Očetov sin oz. hči in Kristusov brat oz. sestra. In če zavrneš nek privilegij, tega niti nisi vreden. Tako bi v resnici sami sprožili to, da bi nas Jezus zatajil pred Očetom, ki je v nebesih.

Kaj mi pravi Sveti Duh: ali dovolj zares živim kot Božji otrok? Sem vreden tega privilegija? Ali pa me Sveti Duh vabi, da na katerem področju svojega življenja vzamem svoje poslanstvo bolj zares?

Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem na zemljo mir; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. 

Te besede nas presenetijo, saj že iz oznanila božične noči vemo, da je Jezus prišel, da prinese mir Božjih otrok. A ta mir ni spokojni mir. Jezusove besede, Jezusov poklic v resnici vedno vznemiri. Najprej nagovorjenega, in ko ta odgovori 1qin sprejme poziv, nujno vznemiri tudi okolico. Spomnimo se na Marijo, ki se je ob angelovem obisku vznemirila. Po njenem odgovoru pa je vznemirjenje zajelo še mnoge. 

Kristusova izvolitev, ki se zgodi po Božji Besedi, je bolj temeljna od družinskih odnosov. Zato je naravno ljubiti Njega bolj kot očeta in mater. 

Pomislim, kje je moja ljubezen do Kristusa omejena zaradi napačnih navezanosti na zemeljsko, še posebej zaradi neurejenih medosebnih odnosov.

Apostol Pavel piše: “Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha” (Heb 4,12)

Pripravila: s. Ema Alič

Evangelij prebrala: s. Martina Štemberger

Glasba: Odsev na gladini, s. Klara Jarc

Odlomek, ob katerem bomo premišljevali, je del dogajanja po Jezusovem vstajenju. Najprej najdejo prazen grob, potem se Jezus prikaže Mariji Magdaleni, še kasneje učencem in nazadnje Tomažu.

Iz svetega evangelija po Janezu

Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se imenuje Dvojček, ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Pripovedovali so mu torej drugi učenci: »Gospoda smo videli.« On jim je pa rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah znamenja žebljev in ne vtaknem svojega prsta v znamenja žebljev in ne položim svoje roke v njegovo stran, ne bom veroval.«

Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž med njimi. Jezus pride pri zaprtih vratih, stopi v sredo in reče: »Mir vam bodi!« Potem reče Tomažu: »Deni svoj prst semkaj in poglej moje roke; podaj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren!« Tomaž mu odgovori: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu reče: »Ker si me videl, veruješ; blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali.«

Zdi se, da Tomaž zelo dobro ve kaj potrebuje, da bi veroval. Mora videti znamenja žebljev in s svojimi prsti otipati rane. Jezus to razume in se odzove na njegovo željo tako, da se čez osem dni ponovno prikaže učencem. Vstopi skozi zaprta vrata in dovoli, da se Tomaž prepriča. Zakaj mu je bilo to tako pomembno? En vernik več ali manj. Ne, Jezus se zmeraj zavzame za tisto in tiste, ki mu veliko pomenijo. Upa si biti blizu in se nam razodeti. V nekaj trenutkih tihote pomislimo kako si mi upamo biti odprtega srca za Boga in ljudi. Kako si upamo biti ranljivi in vzpostavljati bližino, ki je polna miru. 

Ob sklepu tega premišljevanja zmolimo s preprostimi stavkom:

Moj Gospod in moj Bog, verujem!

Pripravila: s. Polonca Majcenovič

Glasba: Youngmin: Daydreams

Danes bomo premišljevali ob evangeljskem odlomku iz 7. poglavja iz Evangelija po Mateju.

»Ne sodite, da ne boste sojeni! S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,‹ če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.« 

Pomni, da je pokvarjeno oko huda reč pravi modri Sirah. Pogosto poskušamo spremeniti ljudi okoli sebe, a se svet nič ne spremeni, ker nismo začeli spreminjati tam, kjer bi morali: pri sebi. Tisti, ki nosimo očala, vemo, kako čuden postane svet okoli nas, ko so očala umazana. A ni potrebno spreminjati vsega, kar skozi takšna očala vidimo, pač pa dobro očistiti svoja očalna stekla. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,‹ če imaš sam bruno v očesu?

Gospod, pomagaj mi prepoznati bruno v mojem očesu, pomagaj mi prepoznati svoje napake in slabosti. 

Kratka tišina

Prav tako kot velja za napake, velja tudi za dobro, ki ga želimo videti v svetu: poiskati ga moramo najprej pri sebi. V nas samih je začetek vsake spremembe na bolje, tudi končanja vojn. Vsak od nas je pred vsemi glede vsega kriv, jaz pa najbolj med vsemi pravi Dostojevski. Res je, če delam slabo, to čuti vse stvarstvo, prav tako pa čuti dobro, če naredim kaj dobrega. 

Če ne želim začeti pri sebi, se nimam pravice pritoževati nad drugimi. Šele ko naredim pri sebi vse, kar lahko, lahko spremenim tudi kaj pri drugih, sicer pa mi Jezus jasno pravi kaj sem: Hinavec, (kratka tišina) odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.«

Jezus, za ponižnost te prosim, ki bo znala videti stvari, kot so. In za veselje, ker svet okoli mene zaradi mojega jasnejšega pogleda, postaja svetlejši. 

Pravzaprav Lepota ni daleč od mene. 

Zahvalim se Gospodu za njegovo Besedo, ki v meni budi hrepenenje po dobrem. Izročim se v Njegove roke in zaupam.

Pripravila: s. Martina Štemberger

Glasba: Molim te v življenju, s. Klara Jarc

Danes bomo molili ob evangeljskem odlomku iz 5. poglavja iz evangelija po Mateju.

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Oko za oko in zob za zob.‹ Jaz pa vam pravim, da se hudobnežu ne upirajte; marveč, ako te kdo bije po desnem licu, mu nastavi še drugo; in kdor hoče s teboj začeti pravdo in ti vzeti suknjo, mu pusti še plašč; in kdor te prisili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. Kdor te prosi, mu daj; in kdor si hoče od tebe sposoditi, se ne obračaj od njega.«

V prvem delu 5. poglavja Matejevega evangelija, piše, da je Jezus povedal: “Ne mislite, da sem prišel razvezovat postavo ali preroke; ne razvezovat, temveč dopolnit sem jih prišel.” Po teh besedah začne Jezus razvijati nekakšen svoj zakonik. Najprej spomni na neko pravilo iz Mojzesove postave, nato pa nadaljuje z besedami: “Jaz pa vam pravim …”

“Oko za oko, zob za zob” To načelo, ki ga imenujemo talionsko načelo, je za naš pogled, zelo strogo. Svoj čas pa je to pravilo imelo pomembno vlogo pri tem, da je prekinilo verigo maščevanja, ki se je pogosto razmahnila krepko preko meje enkratne povrnitve, lahko se je vlekla leta in leta in celo zajela več rodov. Že stara zaveza s tem starodavnim pravilom osvobaja ljudi teh človeških spon. 

Pomislim lahko, če mene v čem vodi sila maščevanja. Sem se prepustil kakšni krivici, ki ji je bilo že davno zadoščeno, a me vseeno vodi v smeri, ki ni rodovitna, ki razdraži in seje sovraštvo in nemir? Prisluhnem povabilu Stare zaveze, ki ga Jezus ni razvezal. Z vso močjo svoje volje prosim vsemogočnega Boga, da bi me osvobodil spon preteklosti in se zavestno odpovem vsaki želji po maščevanju.

Jezus pa vabi korak naprej. Jaz pa vam pravim, da se hudobnežu ne upirajte; marveč, ako te kdo bije po desnem licu, mu nastavi še drugo; in kdor hoče s teboj začeti pravdo in ti vzeti suknjo, mu pusti še plašč; in kdor te prisili eno miljo daleč, pojdi z njim dve.

Jezus nas od delovanja in razmišljanja po črki, vabi k življenju po duhu. Nikakor ne gre za poklicanost k trpinčenju, ampak k poslušanju, kam me vabi Gospod. Ko se s svojim bližnjim znajdem v konfliktu, imam tri možnosti: lahko se prepustim maščevanju, lahko ravnam po starozavezni črki ali pa prisluhnem povabilu Svetega Duha. Jezus vabi k slednjemu. V tem trenutku se najprej zavem, da Sveti Duh ima idejo, kako naj ravnam v vsaki krivici, v vsaki stiski, v vsakem konfliktu. Obudim vero, da ima Sveti Duh idejo in načrt za vsako tako situacijo.

Svetega Duha, da mi da moč, da ti  prisluhnem  in pomagaj mi ravnati po zgledu Jezusa Kristusa, ki je dal življenje za nas, ko smo bili še grešniki.

Gospod Jezus, pošlji svojega Svetega Duha svoji Cerkvi. Naj vsi verni ravnamo po postavi duha, naj poslušamo tvoja povabila k tistemu več. 

Pripravila: s. Ema Alič

Glasba: Boj, s. Klara Jarc

Danes bomo premišljevali Božjo besedo 5. poglavja Matejevega evangelija. Blagri na gori logiko tega sveta vedno obračajo na glavo. In vendar so morda prav zato še toliko bolj aktualno povabilo, da bi naša življenja zidali na skali, ki ostane. 

Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. Odprl je usta in jih učil:  

»Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo. Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali. Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo. Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli. Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi. Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.« 

Eden izmed privilegijev vsakega učenca je gotovo to, da je lahko ob učitelju. Preprosto biti z njim, ga poslušati, se od njega učiti, se z njim pogovarjati.

Jezus je svoje učence še posebej rad vzel s seboj na goro in jih tam učil. Umaknjeni od sveta, so lažje slišali Njegovo besedo in bili bolj dovzetni za njeno sporočilnost. Tokrat nas svetopisemsko besedilo popelje v Jezusovo razlago blagrov. V besedilo, ki je za vsakega kristjana kot dragocena popotnica za soočanje z logiko tega sveta. Le ta namreč velikokrat prisega le na kratkotrajne užitke in prazno veselje, na imetje, uspeh in grabežljivo maščevanje. Kako dobro se je torej vračati k besedilu, ki ovrednoti tudi človekovo žalost, preganjanje in zasramovanje. Človekovo prizadevanje za krotkost, usmiljenje in čistost, delo za mir in pravičnost. Kako dobro je, zavedati se, da je vsaka naša stiska le prehodna in da pravzaprav le tisto, česar se dotakne ljubezen Vstalega Gospoda, prinaša trajen sad in globinsko veselje. Samo ljubezen, neglede na okoliščine v katere je postavljena, je tista, ki bo med nami ostala kot dragoceni blagoslov nebeškega Očeta.

Odprimo svoje srce za Boga, ki je povsod, v vseh in v vsem.

Prosimo Ga, da bi po zgledu sv. Frančiška Asiškega, vedno bolj postajali orodje Njegovega miru. Vztrajajmo v molitvi.

Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

Pripravila: s. Tina Dajčer

Glasba: Plavanje, s. Klara Jarc

Duh Svetega pisma poživlja (sv. Frančišek Asiški, Opomini, 7)

Premišljujmo Božjo besedo 5. junija 2023, ponedeljek 9. tedna med letom

Odlomek o vinogradu in vinogradnikih iz Evangelija po Marku spada v čas Jezusovega delovanja v Jeruzalemu. Jezus pove priliko, da bi razumeli kdo je on.

Iz svetega evangelija po Marku 

Tisti čas je začel Jezus govoriti v prilikah velikim duhovnikom, pismoukom in starešinam: »Neki človek je zasadil vinograd, ga obdal z ograjo, izkopal tlačilnico in sezidal stolp; dal ga je v najem vinogradnikom in je odpotoval. Ob svojem času je poslal k vinogradnikom služabnika, da bi od njih prejel sadov iz vinograda. Ti so ga pa zgrabili in pretepli ter odpravili praznega. Poslal je k njim spet drugega služabnika; tudi tega so na glavi ranili in ga opsovali. In drugega je poslal in tega so ubili. In še mnogo drugih: nekatere so pretepli, nekatere pobili.

Še enega je imel – ljubljenega sina. Nazadnje je k njim poslal njega, misleč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Vinogradniki pa so rekli med seboj: ›To je dedič! Dajte, ubijmo ga in dediščina bo naša.‹ In prijeli so ga ter ubili in vrgli iz vinograda.

Kaj bo torej storil gospodar vinograda? Prišel bo in vinogradnike pokončal, vinograd pa dal drugim. Ali tudi tega niste brali v pismu: ›Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen; Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh‹?« Skušali so Jezusa prijeti, pa so se zbali ljudstva. Spoznali so bili namreč, da je to priliko povedal o njih. In spustili so ga ter odšli.

Je tudi v mojem življenju kaj tako dragocenega, za kar skrbim z vso ljubeznijo, podobno kot je to delala vinogradnik? Kdor prihaja iz vinorodnih krajev ve koliko skrbi in nege zahteva vinograd, če želi, da obrodi dobro grozdje, iz katerega nastane dobro vino. Pomislimo torej na vse, kar nam je Bog zaupal, da bi poskrbeli. 

Veliki duhovniki, pismouki in starešine niso znali ali zmogli dovolj dobro poskrbeti za Božje ljudstvo. Morda se niso potrudili, morda niso dovolj zares vzeli svoje naloge, morda je bilo kaj drugega. Zahtevna poslanstva znajo preseči človeške moči. Še posebej težko je, kadar izgubimo zaupanje v Boga.

...

Za sklep premišljevanja se ustavimo ob svojih mislih in čustvih, ki nam jih je v tem premišljevanju prebudila Božja beseda.

To, kar nas je nagovorilo, in k čemur nas kliče Gospod, vinogradnik, ki z vso ljubeznijo skrbi za svoj vinograd, ponesimo s seboj in tudi uresničujmo. Vse to je konkreten način hoje po Kristusovih stopinjah.

Glasba: Youngmin, Remembrance