Jezus Kristus je središče krščanskega življenja, vendar pa ne pripada izključno krščanstvu. Jezus je namreč ena od osrednjih osebnosti tudi v religiji islama. Koran ga omenja v nič manj kot 15 surah in skupno v kar 108 verzih. In o njem vselej govori z najvišjo spoštljivostjo! Čeprav mu odreka božanskost – kajti po islamu velja, da »ni boga razen Boga«, ki »ni rodil in ni rojen« in kateremu »ni enak nihče« –, ga priznava kot Marijinega sina, mesijo in preroka. Po Koranu Jezus velja za Božjo milost in Božjo besedo, za poslanca, ki je obdarjen s Svetim duhom. Rekli bi lahko, da Koran Jezusa opisuje zelo krščansko.

V 253. verzu 2. sure beremo: »Jezusu, Marijinemu sinu, smo dali jasna znamenja in ga podprli s Svetim Duhom (angelom Gabrijelom).«

V 110. verzu 5. sure Bog neposredno nagovori Jezusa: »O Jezus, Marijin sin, spomni se blagoslova, ki sem ga dal tebi in tvoji materi, ko sem te podprl s Svetim Duhom (angelom Gabrijelom) in si ljudem govoril, ko si bil še v zibelki in kot odrasel mož; ko sem te poučil o Knjigi, modrosti, Tori in Evangeliju; ko si z Mojim dovoljenjem iz zemlje ustvaril podobo ptice in dahnil vanjo, da je z Mojim dovoljenjem postala (prava) ptica; ko si z Mojim dovoljenjem pozdravil slepega in gobavca; ko si z Mojim dovoljenjem oživil mrtve...«

V 30. verzu 19. sure pa Koran neposredno skozi Jezusove besede opredeli glavne lastnosti njegove poslanske drže. Takole pravi: »Jaz sem resnično Božji suženj. On mi je dal Knjigo in me naredil za Glasnika vere. Naredil me je blagoslovljenega, kjerkoli bom, in mi priporočil naj opravljam molitev in delim miloščino, vse dokler sem živ. Naredil me je, da sem dober do matere, ne pa nadut in nesrečen. Naj je mir z mano na dan, ko sem se rodil, na dan, ko bom umrl in na dan, ko bom ponovno oživljen od mrtvih.«

Jezusovo poslanstvo je integralni del islamske duhovne identitete. Njegovo rojstvo in tudi njegovo življenje sta skrbno opisana predvsem v 3. suri, ki nosi ime po Jezusovi materi, Marija – v arabščini Marjam. Božič torej tudi muslimanom ponuja priložnost, da počastijo preroka, ki prav tako predstavlja sestavni del njihovega duhovnega izročila. Božič je zato povabilo kristjanom in muslimanom k skupni besedi – ja, k skupni izkušnji svetosti, dobrote in Božje milosti.

Marsikdo bi se strinjal z mislijo, da je rojstvo eden najlepših dogodkov v življenju, še posebno za otrokove starše. Ne želim, da bi se spustili v vrednotenje posameznih življenjskih obdobij, ker je pravzaprav vsako obdobje življenja enkratno in neponovljivo. Z rojstvom posameznika pa so še posebno povezani veselje, čudenje, načrti in odgovornost.

Rojstvo pa ni le začetek življenjske poti človeka, ampak se pravzaprav vse v našem življenju na neki način rojeva. Rodi se lahko pesem, rodi se nov dan, rodi se ljubezen dveh, rodi se vsako naše dejanje. Podobno se v nas rojevajo tudi nova spoznanja in življenjske odločitve. K temu je spodbujal svoje sodobnike že grški filozof Sokrat z znano metodo majevtike ali babiške metode. Iz svojih sogovornikov je lahko izvabil le spoznanja, ki so se že spočela v njih. Sokrat je le s primernimi vprašanji spodbudil porod novih spoznanj in odločitev svojih sogovornikov oz. prispeval k njemu.

Res je, da se rodi vsako dejanje, ko dobi dovolj prostora v mojem življenju. Premalokrat se zavedam, kaj vse rojevam v svojem dnevu, v tej uri, v tem trenutku. Znam izkoristiti čas, ki mi je podarjen, da ga napolnim?

Rojevam z vsako izgovorjeno besedo, ki jo oblikujejo moja usta, z vsakim dejanjem, ki ga storim. In tako kot sta oče in mati odgovorna za novorojenega otroka, ki vstopa v naša življenja, je vsak izmed nas postavljen pred odgovornost za vse, kar se rodi v njegovem življenju. Ko prevzamemo odgovornost za svoja dejanja, namesto da bi iskali opravičila in izgovore, se lahko rodi nekaj dragocenega v našem življenju.

Rojstvo je nekaj lepega, če se nanj pripravimo, če prebudimo zavest o svoji vlogi pri njem. Ni treba zbežati ali se skriti, ker bi nas bilo mogoče strah tega dogodka, ker bi se morda čutili nepripravljene ali ne dovolj sposobne. V naša življenja pogosto vstopi kaj novega, ne da bi bilo to popolnoma odvisno od nas. A rojstva ne more biti brez našega sodelovanja, naše pripravljenosti. Danes imamo spet priložnost, da rodimo misli, besede in dejanja, za katere bi z veseljem prevzeli odgovornost.

Prirejeni odlomek iz knjige O sencah (Štirje časi – Zima), CZ, Lj. 2015, str. 361–2.

Visoke stolpe modernega sveta sicer občudujemo, vendar nas pri občudovanju te silne moči, vse te pameti in elegance navdaja tesnoba, ko se zavemo: vlada nam Jabolko, ki ga je ugriznil nekdo, pravzaprav Nihče, se pravi – vsak izmed nas. Virtualni svetovni splet s svojimi titani, z Googlom, Amazonom, Applom idr., postaja iz dneva v dan močnejši v odnosu do našega »realnega sveta«, sploh pa je v svoji mikavnosti bližji od že skoraj pozabljenega »nebeškega kraljestva«. V sodobnem »razsvetenem«, virtualno-realnem svetu presvetljene sence vseh barv in odtenkov niso več angeli, tako kot so bile nekdaj svetleče postave na gotskih vitrajih, ampak so le še njihovi simulakri, »angelike« in »angeliki«: na televizijskih in telefonskih zaslonih, na velikih uličnih panojih, vsepovsod. Večina teh sodobnih angelcev nas gleda »iz oči v oči«, »iz obličja v obličje«, kakor da nam hočejo dopovedati, da prav zares živijo, da niso samo naši zrcalni odsevi, temveč da so naši »avatarji«, in nas vabijo, naj se jim pridružimo ter z njimi ali skoznje zaživimo še bolje, še bolj uživaško, razsipno in seveda tudi karseda ležerno, brezskrbno, kot najsrečnejši potrošniki tega krasnega novega sveta.

Svetovni splet postaja univerzalna senca prav tega našega, istega sveta, širi se kot preplet neštetih virtualnih senc, ki se raztezajo in križajo čez vsa tri kraljestva sodobne božanske komedije, čez moderni pekel, vice in nebesa; obenem pa je ta drugi svet – internet vselej prav tu, »pri roki«, »v mislih«. Toda vsa ta sijajna virtualizacija sveta, od velikanskih jumbotronov do vse bolj pametnih telefonov, prikriva s svojo svetlečo površino veliko temnejšo realnost: namreč to, da postajamo vse bolj prostovoljni sužnji (ali usužnjeni svobodnjaki) tega neznanskega, tehnološkega & ekonomskega svetovnega imperija, ki se spreminja v kaotičen in razsrediščen vesoljni Labirint, v katerem se je izgubil tudi sam stari Minotaver, ki je zdaj povsod in nikjer, v vsakem in nobenem izmed nas – pa tudi nekdaj rešilna Ariadnina nít nam ne more več kaj dosti pomagati, saj se zdi, da kake zunanjosti sploh ni, da ni izhoda …

Toda ali je resnično tako? Mislim in upam, da vendarle ni povsem tako, kajti kljub tej prevladi virtualne realnosti še vedno in vselej ostaja »zunaj nje« naša notranjost, globina sveta v meni, v zavesti, duši in duhu – in pot nazaj je pot k sebi. Še vedno je najpomembnejše prav to, kar je učil že stari ljubitelj modrosti, filozof Sokrat: Spoznaj samega sebe! Kajti: sam si senca, sam si luč …

Pisatelj Marjan Rožanc je napisal zelo zanimiv roman «Indijanska zima«, ki govori o delovanju slovenskega misijonarja Friderika Barage med Indijanci Severne Amerike. Odlika romana so najprej slikoviti opisi Baragovega junaštva. Občudujemo ga, s kolikšno strastjo je naš misijonar v zimi hodil v oddaljene indijanske vasi in tabore, da bi jim podaril luč evangelija. Zanimivo se nam zdi, kakšne tehnične veščine jim je prinesel iz naših slovenskih logov. Toda največja očarljivost knjige je to, da se je pisatelj ob branju etnoloških knjig o Očipvejcih prav tako sam navdušil za njihovo starodavno kulturo in skušal pokazati, kaj se je slovenski misijonar od svojih Indijancev tudi naučil.

Tukaj gre za odnos do narave, do katere ameriški staroselci niso samo ravnodušni izkoriščevalci, ampak znajo z njo živeti v simbiozi. Svoje prednike in tudi sebe ter samega Boga doživljajo v osrčju narave, kjer žive.

S tem pa njihova tradicionalna družba opozarja še nas, da narava človeku ni dana samo, da bi jo izkoristil, se povzpel nad njo in ji gospodoval. Narava ostaja Božje darilo. Človek je nima pravice uničiti, ampak jo mora podariti prihodnjim rodovom.

Lansko leto, ko je v Parizu gorela katedrala Notre Dame in tudi letos, ko je bil ogenj podtaknjen v stolnici v Nantesu, nas je zabolelo in nam je bilo žal, da največje umetnine naše civilizacije gorijo pred našimi očmi. Koliko večja pa bi lahko bila naša bol, ko vidimo, da propada najlepša katedrala, ki jo je ustvaril Bog Stvarnik sam. Vsi čutimo, da se bo naš odnos do narave spremenil, če jo začnemo tudi mi doživljati kot svet prostor.

To ne pomeni, da bi nam rastline in živali pomenile več kot človek sam. Biblija nas uči, da človek ostaja na vrhu samega stvarstva. Sveto pismo nam poroča, kako je Adam opazoval živa bitja, jih razvrščal in jim dajal imena. A človek svoje inteligence ne more udejanjiti zunaj narave, okolje ga poučuje. Prav je, da z naravo čuti in da ga zaboli, ko nekdo z njo ravna brezobzirno.

Rekli smo, da je okolje svet prostor. V naravi se lahko človek zave, da je tudi duhovno bitje in ob opazovanju narave se bo naučil meditirati ter hvaliti Boga Stvarnika za njeno lepoto. Spomnimo pa se tudi, da je kralj David je svojimi tovariši jedel v svetišču posvečene hlebe. To pomeni, da nas lahko narava, če jo začnemo doživljati kot svet prostor, tudi duhovno nahrani in celo posveti. Začeli jo bomo doživljati podobno kot Baragovi Indijanci, se pravi, tudi v jeseni in zimi bomo začutili njeno toplino poletja.

Indijske filozofske in mistične tradicije pravijo, da ima človekov obstoj izvor v tem, čemur pravimo Jaz. In v tem jazu nekako domuje to, čemur pravimo Ego, ki je tesno povezan z osebnostjo. Gre za nekakšen skupek simbiotično prepletenih miselnih in čustvenih vzorcev oziroma procesov, gre za prepričanje in verjetje, da sem to, kar izkušam s telesom, s čutili oziroma z umom. Ko je moja zavest, moj um v stanju, ki mu pravimo sanje, sem prav tako prepričan, da je vse, kar doživljam, zelo resnično. Večina pozna misel kitajskega modreca Džvang Džova, ki je sanjal, da je metulj, ki svobodno leta naokoli. Ko se je zbudil, se je vprašal, ali ni morda metulj, ki sanja, da je človek. Enako kot za običajne sanje lahko velja za vsakdanjo budnost in predstavlja naše dejavno življenje od rojstva do smrti. Zato v indijski mistiki imenujejo stanje posameznika, ki se zbudi oziroma ki se premakne iz običajnega stanja budnosti v novo stanje, ki je izza običajne zavesti - Prebujeni. Izraz Buda pomeni le prebujeni in nič drugega. Najkrajša in najučinkovitejša ter preprosta pot k takšnemu prebujenju je metoda, kjer človek verjame, da ni ne telo ne um. Če gledamo s tega zornega kota, ni težko razumeti, da se um (misli, prepričanja …) nenehno spreminja in da se telo spreminja še bolj, zato ne moreta biti nekaj stalnega in resničnega. Vendar pa je pri človeku nekaj, kar je stalno in vseskozi nespremenljivo. To je na začetku omenjeni Jaz, človekov občutek bivanja, občutek obstoja, zavedanje, da ''sem'' - jaz sem. Temu bi lahko rekli tudi nekakšno stanje pričevalca, to je tistega, ki se mu dogaja življenje.

Ko skušajo govoriti o pričevalcu, lahko govorijo zgolj o nekakšnem stanju duha, stanju zavedanja. To je stanje, kjer besede poniknejo in miselni procesi izzvenijo, zato je o njem težko razpravljati in ga opisovati, še težje pa razumeti. Gre za stanje duha, kjer um nekako zdrsne v Srce, zato je posameznik, ki izkusi takšno stanje, povsem prežet z nekakšno ekstazo ljubezni brez razloga. S tem pa smo se dotaknili vsebine, ki je srčika vseh religij in mistik tega sveta – vprašanje obstoja, vprašanje življenja in smrti. Na vratih starih zenovskih templjev pogosto najdemo napis, ki obiskovalce vabi oziroma svari: vstop imajo le tisti, ki so popolnoma prežeti z vprašanjem življenja in smrti. Lahko bi rekli tudi drugače – z vprašanjem človeka in Boga.

"Da bi bil dan, ki je pred nami prijazen in umirjen, ter da bi bila noč, ki prihaja, čim bolj spokojna, drage poslušalke in dragi poslušalci."

Bolniški duhovnik je pripovedoval, da je pri svojem delu med bolniki srečal dve vrsti ljudi: »Prvi so bili prestrašeni, zmedeni ali jezni bolniki ali člani njihovih družin. Spraševali so se, kaj se dogaja? Ali obstaja Bog, če se to dogaja? Le kaj sem jaz ali moja mama, oče, otrok, sorodnik ali prijatelj naredil narobe, da sem si to zaslužil? Na drugi strani sem srečal bolnike, ki so se bili sredi najhujšega trpljenja sposobni nasmehniti in reči: »Bog me je blagoslovil v življenju. Popolnoma zaupam vanj, ker me ljubi.«

Iz tega sem sklepal, da more bolečina sobivati z veseljem. To me je vodilo k spoznanju, da izvor veselja ni v nas, ampak ima veselje svoj izvor v Jezusu Kristusu, ki nas je odrešil.«

»Stopnja« našega veselja je odvisna od tega, kako blizu smo Jezusu. Zato ljudje, ki so zelo blizu Jezusu, prejemajo veliko veselje. Čeprav so blizu trpečemu in križanemu Jezusu, prejemajo od njega veselje. To veselje presega bolečino in trpljenje. To veselje je seveda veliko večje od preproste sreče ali narejenega nasmeška.

Veselje zaznamuje tudi sporočilo tretje adventne nedelje, ki jo imenujemo tudi nedelja veselja ali Gaudete. V drugem berilu iz pisma Tesaloničanom kliče apostol Pavel: »Vedno se veselite« (1Tes 5,16). V evangeliju pa nam Janez Krstnik pokaže pot do veselja, ko ljudem, ki ga sprašujejo, ali je on Kristus, zagotavlja, da ni.

Če kakšna pot ne vodi k veselju, potem ne vodi tista, ki je tlakovana z našimi predstavami, da smo mi božanstvo. Tlakovana je s samoljubjem, osredotočenostjo nase in z napuhom. Številni ljudje radi ponavljajo napako, da precenjujejo svoje sposobnosti.

Veselje pa nam prinaša zavest, da smo podobni Bogu in da smo mu neskončno dragoceni. Naše domišljanje, da smo bogovi, to pomeni, da se imamo za veliko več, kot smo v resnici, vodi v žalost. Prizadevanje, da živimo podobno kot Kristus, pa nas vodi v veselje.

Druga tema današnjega evangelija pa je preroštvo oziroma pomen preroške službe. Tudi to premišljujemo ob liku Janeza Krstnika. Tema preroštva je povezana s prvo. Janez Krstnik ne kaže nase, ampak je njegovo poslanstvo (po)kazati na drugega. Evangelij pravi o Janezu: »Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči (Jn 1,8). Pričeval naj bi o luči, ki je ljudje sploh niso prepoznali, to je o Kristusu, ki je začenjal svoje javno delovanje. Janez ni osredotočen nase, na svoj ego, ampak njemu življenje pomeni Kristus. Zanj živi in to ga napolnjuje s smislom in posledično z veseljem.

Kako naj se človek vede v času, ko se izmikajo, spodmikajo številna oporišča, na katera je lahko doslej opiral svoje razmisleke in zlasti svoja življenjska vodila? Po eni strani nam je na voljo do zdaj nevideno bogastvo različnih izbir. Po drugi strani pa smo vse bolj nadzorovani in manipulirani, tudi v svojih izbirah in motivih zanje. Zdi se, da smo se znašli v nerešljivem nasprotju med neznansko svobodo praznih izbir in vse večjim nadzorovanjem. Kako torej ravnati zaradi tega nasprotja. Najprej velja malo globlje pogledati v to nasprotje. Že malo bolj poglobljen uvid nam pokaže, da morda sploh ne gre za kako nasprotje, pač pa za dve strani iste stvarnosti. Namreč za dve strani iste temeljne plehkosti sodobnega življenja in kulture. Bogastvo izbir je po večini bogastvo znotraj potrošniško in medijsko propagiranih in s tem tudi nadzorovanih izbir. Tudi oblike nadzorovanja v glavnem skrbijo zato, da bi ljudje ostali znotraj predvidljivega potrošniškega vedenja. Zato iskanje izhoda iz nasprotja med izbirami in nadzorovanjem ni v tem, da skušamo izigrati mehanizme nadzora, ali v tem, da se umaknemo v svojo zasebnost ali v osamo. Treba je poiskati drugačen zorni kot gledanja na te probleme. Tu nam vsekakor lahko pomaga omrežje medosebnih povezav, s katerimi soustvarjamo in soosmišljamo svoj svet. Ta mreža je sicer lahko krhka, vendar daje smisel našemu življenju in početju. Še več, če se poglobimo v vsestransko povezanost in soodvisnost ljudi, morda lahko uvidimo, da je svoboda predvsem v sposobnosti, da prostovoljno prevzemamo svoj del odgovornosti za to omrežje soodvisnosti, čemur lahko rečemo tudi temeljna pozornost in sočutje do drugih ljudi (pa tudi drugih živih bitij, s katerimi si delimo ta planet). Takšen odnos do sveta nam bo hitro razkril iluzornost praznih obetov svobode in groženj z nesvobodo sodobne potrošniško in medijsko konstruirane družbe.

“Ne bodi preveč pravičen in ne delaj se pretirano modrega: zakaj bi se ugonabljal?” (Pridigar 7,16) Te besede dajo misiliti. Očitno je, da naj bi si po eni strani prizadevali za pravičnost in modrost, po drugi strani pa nas Salomon, ki je to napisal, opozarja, naj ne bomo preveč pravični še posebej, ko sodimo o drugih, predvsem pa se ne bahajmo s tem. Povedano drugače: Ne bodimo torej samopravični. To pomeni, naj ne postanemo ošabni, in to ne glede za katero našo lastnost, spoznanje ali dosežek gre. Pozvani smo razmišljati o sebi, se vprašati, zakaj se do drugih vedemo kot sodniki in zakaj se bahamo s svojim znanjem oziroma tem, kar vemo ali kar smo dosegli.

Neizpodbitno dejstvo je namreč, da na zemlji ni človeka, ki bi delal samo dobro in nikoli ne bi naredil ničesar narobe. Vozniki avtomobilov se srečujemo s trenutki, ko nam zastane dih; nevarna prehitevanja in prehitra vožnja sta zagotovo primer tega. Prav tako pa tudi s trenutki, ki nas ujezijo: ko nam nekdo vzame prednost ali se s prehitevanjem kolone na avtocesti poskuša vrniti pred vse čakajoče in tako pridobiti nekaj metrov. Toda če smo iskreni, si moramo priznati, da tudi sami kdaj prekršimo kakšen prometni predpis, spregledamo kakšen avto ali s prehitevanjem poskušamo pridobiti nekaj sekund na naši poti do cilja kamor potujemo.

V Pismu Rimljanom 12,3 piše: “Sicer pa naročam po milosti, ki mi je dana, vsakomur izmed vas: ne imejte visokih misli, saj je to v nasprotju s tem, kar je treba misliti, ampak mislite na to, da boste premišljeni; vsak pač po meri vere, ki mu jo je Bog dal.” S temi besedami smo povabljeni, da se bolje spoznamo, da smo v določenih okoliščinah bolj zadržani in da drugim ne vsiljujemo svojih pogledov.

Prav je, da smo v življenju načelni; a poučevanje drugih o tem kakšni bi morali biti, ohranimo za tiste res redke trenutke in posebne priložnosti, ko je to na mestu. Največkrat je vse, kar ljudje okrog nas potrebujejo od nas le malo ljubezni, usmiljenja in razumevanja.

Pred nami je nov dan. Odločimo se, da bomo danes hitri v hvaljenju in počasni v graji. Hitri v odpuščanju in počasni v sojenju, htiri v pomoči in počasni v zavračanju. Brzdajmo svoj temperament in svoj jezik, da bomo namesto besed, ki ranijo in povzročajo škodo, govorili tiste, ki zdravijo in prinašajo korist. Ne bodimo samopravični in ne delajmo se pretirano modre: ne škodimo sebi in drugim!

Advent je tisti čas v letu, ko izprežemo iz vsakdanjih obveznosti in svoj čas namenimo družini, prijateljem in sebi. Je čas, ko se iz zunanjega, pridobitnega sveta umaknemo v umirjeno vzdušje doma. Lahko se odklopimo, pamet spustimo »na pašo« in se poglobimo vase. Noge vržemo na fotelj in ne počnemo ničesar. Preprosto lenuharimo. Tudi to nam advent dopušča, dovoljuje.

A zakaj bi za to, da ne počnemo ničesar, sploh potrebovali dovoljenje? Ali ni naš čas le naš čas in tako z njim lahko počnemo, kar nas je volja? Lahko ga investiramo v kaj koristnega ali smiselnega, lahko pa tudi ne. Lahko za določen vložek dobimo določen iztržek, lahko pa tudi ne. Lahko pa vložimo nič (vsaj v smislu surove ekonomske logike), pa dobimo ogromno. In ravno v tem je moč brezdelja oziroma, če povemo naravnost in mimo vseh ovinkov, lenobe.

Poglejmo si le enega izmed najbolj znanih primerov. Za Sokrata, očeta filozofije, bi težko rekli, da si je vsakdanji kruh služil v potu težaškega dela. Vsaj ne v smislu danes vse prežemajoče ideologije dela. Sokrat ni bil vpet v dvanajsturni delavnik. V tem smislu ni investiral veliko svojega časa. Pa vendar se je ves čas poglabljal vase in si zastavljal moralna, politična, duhovna in druga eksistencialno pomembna vprašanja. Zanimala ga je resnica. In resnico je nenehno preverjal v pogovoru z drugimi. Sokrat je posedal in premišljeval, ter spet posedal in se o tem pogovarjal z drugimi. Kaj je to drugega kot podoba lenuha? Še ne tako dolgo nazaj so nekateri v zelo podobnih barvah slikali moderne Grke: posedajo, nič ne delajo in veliko govorijo. A Sokrat je s tem, da je počel nič, da je investiral nič, iztržil ogromno, ali natančneje, ogromno smo iztržili mi, ki danes živimo idejo Evrope. Sokrat z vprašanji ni spravljal v obup le sogovorcev, ampak je postavil temelje filozofije in tako določil kurz duhovnemu evropskemu razvoju za prihodnjih 2.500 let.

Nemški pisatelj Heinrich Böll v eni svojih kratkih zgodb pripoveduje o turistu, ki brezdelnemu ribiču prigovarja, naj podjetneje porabi svoj čas. Saj mu bo to zagotovilo blaginjo, da bo lahko v miru in brez naprezanja preživel svojo starost. Ribič ga začudeno pogleda: zakaj bi se naprezal, da bi lahko šele čez toliko in toliko let sedel na obali in lenobno opazoval sončni zahod, če to lahko počne že zdaj. To bi bila zares neekonomična investicija časa. Sokrat se je držal točno tega načela, pa poglejte, kaj vse se je rodilo iz tega.

Življenje v Bogu je kot življenje oceana. Gladina se nenehno spreminja. Lahko je gladka, kot olje mirna površina, ki pa se zaradi različnih podnebnih dejavnosti hitro spremeni v večje ali manjše valove. Lahko pride celo cunami z rušilnimi posledicami v morju in na obali, ki uniči ali vsaj popolnoma spremeni življenje.

Toda v globini ostaja ocean miren, naravna svetloba vanj ne prodre. Dnevna dogajanja na gladini ne vplivajo na ustaljen življenjski red organizmov, ki so se v teh izjemnih razmerah razvili v nenavadne oblike. Tak mir nam obljublja Jezus v svojih prilikah, ko vedno znova pravi, da nam daje mir, kakršnega svet ne more dati.

Leta in leta sem razmišljala, o kakšnem miru govori Božja beseda. Saj vendar ne moreš ostati miren ob vsakdanjih obveznostih in dogodkih, ki se vrstijo minuto za minuto in zahtevajo nenehne odločitve. Povzročajo valove napetosti, skrbi in strahove, pogosto pa tudi valove veselja, zanosa in navdušenja. Nikakor pa ne more človek ostati miren ob veselih in še pogosteje tragičnih dogodkih v širšem družbenem okolju.

Mir in počitek v Bogu ne pomeni imeti gladino svojega življenja ves čas mirno in gladko kot olje. Ta mir pomeni valove, ki razburkajo naše življenje, a ne prerastejo v velike, rušilne valove ali cunamije, ki uničijo naše odnose in duševno zdravje. Umirijo se v gotovosti globine Boga, v popolni veri, da vse pripomore k blaginji tistega, ki veruje.

Je pa pomembno zaporedje bibličnih besed, ki obljubljajo zaupanje in mir v tem razburkanem svetu. Pavel pravi, da najdemo mir in počitek v Bogu, ne z Bogom. Biti v Bogu pomeni, da nam pomeni kisik v nas in nas obdaja z vseh strani vsak trenutek življenja. Z Bogom pa pomeni, da nam je Bog kot nahrbtnik, ki ga odložimo, kjer koli nam ustreza, in nanj celo pozabimo. To pa je nevarno. Lahko pridejo cunamiji.