Odpusti mi, Bog, ker sem pozabil na veselje.

Zaradi Tebe vsem postajam vse: slaboten sem s slabotnimi, trpim s trpečimi, jočem z jokajočimi … veselih pa se na daleč izognem, ker se mi zdijo neresni!

Iz dneva v dan sklepam roke in Te molim:

V Tvoje naročje izročam svoje načrte, svoje upe, svoje sanje …

V Tvoje ranjene dlani polagam svoj boj, zmage in poraze …

V Tvoje usmiljeno srce iztakam svoj greh in svojo nemoč …

Na moje veselje pa čakaš zaman …

Noben križ, ki mi ga naložiš, mi ni pretežak … in ni težak toliko kot nasmeh na obrazu!

Pripadam tako resni Cerkvi: Na porokah se jočemo, že najmanjši smeh, ki zadoni po Tvoji hiši, pa nas vznemiri! Umrle pospremimo v »večno veselje« zaviti v črnino in solze!

Pa vendar oznanjamo veselo novico!

Ne bom te prosil, Bog, da mi daruješ veselje, ker trdno verujem, da si mi ga s krstom že kdaj podaril!

Prosil Te bom, da znova odkrijem veselje!

Da bom znal biti vesel!

Da bom z veseljem potrpel in trpel.

Da bom z veseljem nosil križ.

Da bom z veseljem hodil za Teboj!

Da bom z veseljem tudi žalosten.

Da bom vesel na porokah in na pogrebih.

Da bom našel veselje tako v Betlehemu kot na Kalvariji.

Da bom odkril veselje v Tvojem srcu.

In bom odkril veselje v svojem srcu!

Amen.

Prerok Zaharija nastopi v Izraelu, ko se peščica judovskega ljudstva vrne iz babilonske sužnosti, se pravi v 6. stoletju pred Kristusom, v letih, ko znova postavljajo na noge svoj tempelj. Njihov novi tempelj bo daleč od lepote Salomonovega svetišča, ki je bilo čudo sveta. Toda v novem templju bo iskrena in zbrana molitev, in kar je najpomembneje, po njem bo hodil in učil Mesija, Odrešenik.

To veselje nad Odrešenikom, ki bo prišel, je tako močno, da bo prestopilo tempeljsko obzidje in odmevalo po jeruzalemskih ulicah. Dekleta bodo rajala in prepevala in prerok jih spodbuja, naj že zdaj vriskajo, pojejo in se radujejo. Vendar jih tudi posvari, ko pravi, da ta Mesija ne bo na zunaj nič posebnega. Ubog bo, krotak, ne bo se povzpel na zmagovitega konja, ampak bo jezdil na osliču.

Prerok razgrne, kako deluje Božja ljubezen. Ne potrebuje zunanje sile in moči, je krhka, in kot pravi pozneje apostol Pavel: »Se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna.«

Evangelist Matej pa je pozoren na Jezusovo razlago, ki nam razkrije, kdo je sposoben zaznati takega Mesijo sredi Jeruzalemskih ulic. Pričakovali bi, da bili to judovski modreci, učenjaki, ki poznajo do globin preroška besedila in vso Sveto pismo. Toda Jezus iz Nazareta trdi prav nasprotno in preseneča, ker poudarja preprostost srca. Gre za srca, ki so sposobna ljubiti in zaznati ljubezen onkraj veličastnih dogodkov, stavb in besed. Ljubezen obišče taka srca in jim podari nova spoznanja, ker v njih najde prostor. To so srca, ki se odrečejo zagledanosti vase, v svoje lastno spoznanje, učenost in izkustvo, sposobna so skromnega priznanja, da ne vedo veliko in da so jim resnice iz večnosti nedosegljive.

Če bomo tudi mi lahko kdaj kaj povedali o večnosti in o Bogu samem, je to zato, ker nas bo prevzel navdih, navdih Božjega Duha, ki je milina, ljubezen in odpuščanje. Na obzorju skromnosti, priznanja človeških nemoči in hrepenenja po večnosti se uresničujejo naše prošnje in molitve. Božji Duh nas s svojim navdihom vedno preseneča, zašepeta nam misli, ideje in pobude, ki jih sami ne najdemo in jih nismo pričakovali.

V sodobnem svetu smo ženske »pobožnejše« od moških. V drugih religijah, na primer muslimanski, so glavni nosilci molitve in pobožnosti moški, v krščanskih skupnostih pa je ravno nasprotno. Posebno na zahodu je kar malo čudno srečati moškega, ki bi si upal javno moliti ali pokazati svojo pobožnost.

Letos sem bila srečna in globoko ganjena, ko sem spet lahko poromala v Medžugorje, v to posebno, enkratno hercegovsko mesto, ki so ga zaznamovala Marijina prikazanja. Četudi Cerkev še ni izrekla končnega priznanja, pa so ljudje po koncu pandemije koronavirusne bolezni spet množično pohiteli v mesto, ki te takoj objame s svojo molitveno izkušnjo, posebej z molitvijo rožnega venca.

Kar me je letos posebno presenetilo, so bili številni molivci – moški! Da žene znamo moliti ure in ure in klečati na kamnu in pesku v vročini in viharju, ni nič novega. Da pa sem letos srečala toliko moških v reki romarjev, je res nekaj posebnega! Samo nekaj primerov: pri molitvi pred cerkvijo je moški brez sramu vstal in položil pred beli Marijin kip najlepši šopek rdečih vrtnic in spoštljivo poljubil ograjo, ki ščiti kip … Ko so prišli romarji s poti miru, so bili moški v prvih vrstah, številni z ukrajinskimi zastavami, ter pred cerkvijo padli skupaj z duhovniki na kolena in ostali v stavu molitve in klanjanja pred Najsvetejšim …

Na senčni strani medžugorske cerkve, kjer se dogajajo številne spovedi kot nikjer na svetu, srečaš moške ne samo kot duhovnike spovednike, ampak tudi kot tiste, ki iščejo božje usmiljenje in odpuščanje. Nekateri se spovedujejo tudi po pol ure in več in na koncu imata s spovednikom oba solzne oči, ter ne samo, da si sežeta v roke, ampak se objameta, kot je oče objel izgubljenega sina ob vrnitvi … Ob molitvi rožnih vencev smo videli mlade fante iz Koreje, ki so kleče na trdih ploščicah izmolili vse tri dele rožnega venca, a njihovi obrazi so sijali od notranje lepote in svetlobe. Duhovnik v najboljših letih je molil v cerkvi že dve uri in kdo ve koga in kaj vse izročal Mariji, v katero je ves čas upiral svoje oči …

Moški lahko v Medžugorju brez zadržkov pokažejo svojo pobožnost. V domači cerkvi jih vidiš le v nedeljo, tukaj pa so podnevi in ponoči, pred križem in pred Marijo, jokajoč in iskreno moleč rožni venec za rožnim vencem, saj vedo, da se pričakuje, da so močni in pogumni, a njihovo srce in duša za kaj takega še kako potrebujeta božji blagoslov!

Apostol Pavel je zapisal: "Ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu". V Marijinem mestu smo res vsi Božji in njeni otroci, zato je tako dobro, da so moški tam lahko iskreno in odkrito pobožni in tako rastejo v svoji svetosti.

Razen ob nedeljah in praznikih, tudi državnih, svojega očeta nisem videla brez dela. S šihta, kakor se je reklo, je prihajal okoli četrte ure popoldne. Pripeljal se je s kolesom, z njim se je pa naučil voziti, ko je bil star že 30 let. Zdaj bi jih imel 127. Sama sem se na njem naučila voziti že kot smrkljica. Na njegovem, se razume. Brez dela bi pa znala preživeti ves dan. A se mi ni posrečilo. Jamrala sem, da se mi ne ljubi več pleti korenja na tej dolgi njivi, ki ji ni videti konca. Da naj kar naveličana plevem dalje, so mi svetovali. A dobro, da je bilo treba hoditi še v šolo. Vsaj tam se mi ni bilo treba spotiti. Čez čas je bil že čas za opravljanje poklica. Stric mlinar mi je dejal: Poglej, niti kile teže ti ne bo treba dvigniti s tal. Res je bilo tako, a palica v šoli ni imela več besede tako kot v njegovem. V splošnem je učiteljski poklic veljal kot najbolj sanjski. Iz samih počitnic! Torej iz ničpočetja, pa še plača ti neovirano priteka v žep. Celo disciplina je imela še nekaj veljave. Učenci so dvigali roko, če so hoteli kaj reči. A ko je na šolo prišel učenec iz Amerike, smo vsi strmeli nad njegovo olikanostjo. Učiteljem je odpiral vrata in se jim priklonil. Žal ga je že prihodnje leto odneslo nazaj v ZDA. Od tam nam je napisal dolgo pismo. Strmeli smo vanj kot v Butalah. Da daje takle smrkolin pismo natisnit v tiskarno! Pa je bilo natipkano le na pisalni stroj, o kakršnih še nismo imeli pojma. Sporoča, da se počuti odlično v šoli, saj ve veliko več kot drugi. Vsaj to! Prav dolgčas bi mu bilo, če se ne bi vpisal še v glasbeno šolo. Bila sem vesela, da se ni odločil za ničpočetje. Čez leta je prišel na obisk kot strokovnjak pri IBM in je na hitro od nenadnega posla v Nemčiji smuknil še do nas. Življenje mi je dolgo let potekalo v učiteljskem poslu. Veselo se spominjam odgovora dežurnega učenca, ki mi je na vprašanje, kje da se potika Miha, ki ga že tri dni ni k pouku, odgovoril: Doma rase! Od časa do časa me zdaj kak učenec obišče, navadno fantje, že upokojeni gospodje, a mi ne pride na misel, da bi jih vikala. Saj so vendar moji! Potem nanese beseda tudi na ničpočetje. Pravijo, da je oddih potreben. A brez konjička, da ne gre in delo da je zdaj sprostitev.

V Lukovem evangeliju je opisan dogodek, ko je Jezus prišel v neko vas in ga je ženska z imenom Marta sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegove besede, Marta pa je imela s strežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila samo streči? Reci ji, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izbrala najboljši del, ki ji ne bo odvzet.«

Marta je odlična gostiteljica. Trudi se, da bi se gost, ki ga občuduje, prijetno počutil v njenem domu. Toda Marta bi laskala vsakemu gostu. To je njen način izražanja naklonjenosti. Njeno vedenje je hvale vredno. Jezus ni rekel, da ni, vendar je glede na grajo, ki jo je Marta izrekla v zvezi z Marijo, omenil subtilno razliko. Obstajajo namreč prioritete, ki jih moramo upoštevati v življenju. Te je – tako je mogoče domnevati – odkrila Marija in Jezus jih je potrdil.

Če upoštevamo odlomek v njegovem kanoničnem redu, bi moral poudariti pomen molitve, pobožnosti in češčenja. Vse to naj bi zanemarjali, ker po navadi dajemo prednost dejanjem. Ne gre za to, da bi obvladali ponavljanje dveh ali treh na pamet naučenih formul, ampak da kot Marija sedemo h Gospodovim nogam, ga poslušamo in se veselimo njegove navzočnosti.

Živimo pretežno v kulturi, ki poveličuje večopravilnost in slavi miselnost, da »zmoremo vse«. V Lukovem odlomku pa nastopa učitelj, ki vabi, da med nalogami izbiramo prednostne, sicer lahko postanemo raztreseni. Raztresenost je posledica preobremenjenosti. Sedeti ob učiteljevih nogah pomeni zatopiti se v njegove besede, sprejeti njegovo ljubezen, povabilo, da odvržemo težo nadzora in tesnobe. Kdor tako sede, se nauči nositi njegov jarem, se nauči načina bivanja in življenja v svetu. To je molitev. Morda je treba le še oblikovati to molitev, to zrenje in posnemanje Učitelja. Danes, ko se zdi, da se oddaljujemo od duhovnosti, so te besede še toliko bolj veljavne. Z njimi se vse šele začne in ko poskusimo to poslastico, ta najboljši del, kot Marija, je ne bomo več mogli zapustiti.

Priznam, da kot majhen otrok nisem zmogla razumeti drugačnosti. Trmasto sem se upirala, da bi se kljub vnetemu prigovarjanju in razlagam mame, na primer, igrala z otroki z Downovim sindromom. Potem sem segla po novelah Cirila Kosmača, v katerih sem odkrila literarne podobe vaških norčkov: Tantadruja, ki je zaradi maminih besed, da bo srečen šele ob smrti, želel samo umreti, ali podobo nedolžnega velikana Matica, ki je nenehno ponavljal besede sogovorcev. Ciril Kosmač me je naučil, da ti »božji otroci«, kakor jih je sam poimenoval, premorejo pristno, nepokvarjeno človeško dobroto, da so njihove duše polne intuitivnih občutenj in ljubezni do vsega in vseh, ki jih obdajajo. Tako imenovani »normalni ljudje« smo v procesu odraščanja zaradi osrediščenosti zgolj nase in zadovoljitve svojih želja, potreb in sanj ta prvinski občutek za globlje razsežnosti bivanja in harmoničnega dihanja našega kozmosa povsem izgubili. Po srečanju s Kosmačevimi literarnimi junaki sem pogled na ljudi s posebnimi potrebami povsem spremenila – začela sem jih občudovati v njihovi vdani ljubezni, predvsem pa dojela, da so to ljudje z enakimi željami, kot jih imamo vsi. To je tudi želja po biti sprejet, biti uspešen in viden v družbi … Literatura in lepota besede sta dosegli največ, kar zmore in mora umetnost - spremenili sta me na bolje.

Zato je bila zame ena najlepših in najbolj v globino duše nagovarjajočih prireditev državna proslava ob dnevu samostojnosti in enotnosti v Cankarjevem domu konec decembra, na kateri so nastopili uporabniki Centra za usposabljanje, delo in varstvo Draga pri Igu. Z navdušenjem sem ploskala plesnim, govornim in glasbenim točkam nastopajočih ljudi s posebnimi potrebami. In ne bom pozabila njihovega srečnega nasmeha in iskric v očeh, ko smo jim po prireditvi iskreno čestitali. Toliko bolj pa me je zabolelo dejstvo, ko sem pogledovala po dvorani: nekateri so se zgroženo ozirali, drugi niso ploskali, tretji pa so po zaključku ob izhodu govorili: »Pa kaj jih mučijo in vlačijo na oder.« Ob vseh teh pripombah sem se spraševala: če teh ljudi ne moreta v vseh letih življenja spremeniti ne knjiga, ne lepa beseda, ne najbolj imenitna priložnost, da spoznajo drugačne in se z njimi družijo, le kako bodo zmogli sprejeti drugače misleče.

Neki veterinar je pripovedoval zgodbo o šestletniku in njegovem umirajočem irskem volčjem hrtu Lakiju. Šestletni Erik in njuna starša sta bila na Lakija močno navezani in vsi so upali, da psa lahko reši čudež. Veterinar je namreč pri psu odkril že precej napredovan stadij raka. Pes je bil že star in veterinar je družini povedal, da ne more več ničesar storiti, da bi psa ohranil pri življenju. Ponudil jim je, da opravi postopek evtanazije pri njih doma.

Starša sta se strinjala, da bi lahko bila za vse, posebej za šestletnega Erika, to globoka izkušnja. Otrok bi se lahko iz tega nekaj naučil za življenje. In res je veterinar prišel naslednji dan na dom družine, ki je bila že zbrana okrog starega Lakija. Erik ga je počasi božal, čeprav ni povsem razumel, kaj se pravzaprav dogaja. Laki je čez nekaj trenutkov že zaspal.

Mali fant je očitno mirno in brez pretirane žalosti sprejel Lakijevo smrt. Veterinar je še nekaj časa posedel ob družini in odrasli so glasno premlevali, kako žalostno je, da psi živijo tako kratek čas. Sploh v primerjavi z ljudmi, so se vsi strinjali. Erik, ki pa je bil ves ta čas tiho, se je tedaj oglasil: »Jaz vem, zakaj je tako.«

Vsi so se začudeno obrnili k fantu, ki jim je razložil: »Ljudje se rodijo, da bi se naučili dobro in prav živeti. To pomeni, da bi imeli vse ljudi radi in da bi bili prijazni, kajne?« Fant je nadaljeval: »No, psi to že znajo in zato jim ni potrebno na svetu vztrajati tako dolgo kot ljudem.«

Veterinarju je dala fantova izjava zelo misliti in še danes se večkrat spomni nanjo. Opazil je, kako malo je potrebno, pa so psi videti tako srečni. Kasneje si je napravil kratek seznam, česa vse se še lahko nauči iz življenja psov:

- Ko se vrne ljubljena oseba domov, priteci, da jo pozdraviš

- Pretegni se, preden vstaneš

- Zadremaj

- Izogibaj se grizenju, če zadostuje, da zarenčiš

- Nikoli se ne pretvarjaj, da si nekaj, kar nisi

- Če je tisto, kar si želiš, zakopano, koplji, dokler ne najdeš

- Na vroč dan pij veliko tekočine in bodi v senci

- Ko ima nekdo slab dan, tiho sedi v bližini in bodi nežen

- Uživaj v pozornosti in dovoli, da se te ljudje dotaknejo

- Odkrij pristno veselje v preprostem sprehodu

- Bodi hvaležen.

Verjetno se nas bo večina strinjala, da v poletnih dneh še kako prija kozarec hladnega piva. Pa naj bo to po napornem fizičnem delu, na vrhu kakšnega dvatisočaka, na pikniku ob dobrotah z žara ali pa na dopustniškem počitku ob morju. Dobro vemo, kako v vseh teh in tudi kakšnih drugih situacijah še kako prija primerno ohlajen požirek piva. Nas odžeja, okrepi, primerno ohladi in osveži.

V evangeliju današnje nedelje pa Jezus pravi: »Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je moj učenec, resnično, povem vam, ne bo izgúbil svojega plačila.« Ni govora o mrzlem pivu, samo o kozarcu hladne vode, ki poteši in odžeja človeka. Seveda bi kdo ugovarjal, češ da v Jezusovem času v Palestini niti niso poznali piva. Pa tudi, če bi ga – Jezus govori o malih in za te je voda. Je pa res, da Jezus z besedami »enemu izmed teh malih« ne misli na otroke, ampak na svoje najbolj preproste učence, vernike. Drugače povedano: če torej nekdo dá piti kozarec hladne vode nekomu, ki spada med najbolj preproste Jezusove učence, vernike, mu bo za to povrnjeno. Zakaj? Ne zgolj zato, ker je naredil dobro delo, ampak, ker je to dobroto izkazal človeku, ki je Jezusov učenec. Na tem mestu se namreč Jezus sam poistoveti z vsakim svojim učencem, saj sam pravi: »Kdor sprejme vas, sprejme mene.« Se pravi: kdor dá piti kozarec hladne vode Jezusovemu učencu je enako, kot če bi ta kozarec hladne vode natočil Jezusu samemu. Jezus gre pri tem še dlje, ko pravi: »In kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal.« Če torej nekdo izkaže dobroto Jezusovem učencu z najpreprostejšim dejanjem kot je to, da ga odžeja s kozarcem vode, s tem izkaže to dobroto Jezusu in celo samemu nebeškemu Očetu. Pomeni, da lahko s čisto preprostim dobrotljivim dejanjem do sočloveka dejansko izkažemo dobroto Bogu samemu. Kako lahko nekaj tako preprostega postane nekaj tako veličastnega! In na to prevečkrat pozabljamo.

Pozabljamo pa tudi na tisto bivanjsko žejo, ki nas tolikokrat pesti. Žejo po smislu, žejo po potrditvi, po sprejetosti, po pripadnosti, po ljubljenosti. Prav na to žejo nam z močno simboliko vode odgovarja Jezus v pogovoru s Samarijanko, ko ji pravi: »Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje« (Jn 4,14). Jezus je namreč tisti, ki nas lahko v bivanjskem smislu odžeja. Ko se lahko dotakne naših najglobljih ran, bolečin, hrepenenj in želja po biti sprejet in ljubljen. Na vsakem od nas pa je ali si bomo sploh priznali in začutili to žejo ter nato tudi prosili Jezusa, naj nas odžeja. Odžejanje, ki neprimerljivo močnejše od še tako lepo ohlajene vode ali piva v hudi poletni vročini.

Izmed vsega, kar krasi človeško telo, so mi najbližje roke, še posebej del te okončine od zapestja do konca prstov. Leva in desna ter na vsaki po pet prstov. Kako čudovit telesni ustroj človeka, ki pa vendarle ne deluje sam od sebe.

Cenjeni poslušalci in poslušalke, verjamem, da vas je veliko takih, ki živite od truda svojih rok. Mogoče kateri izmed vas samo sedi križem rok ali pa roke tišči globoko v žepih. Tudi prav. Tako eno kot drugo lahko pripomore k razmišljanju. In če nič drugega, vsaj škoduje ne drugim.

Verjamem pa tudi, da je kateri med vami, ki navkljub žuljem na rokah težko preživi iz meseca v mesec ali pa jesen življenja preživlja v domu za starejše brez fičnika v žepu. Navkljub pridnim rokam. Ne, vsako delo res ne prinaša vreč, polnih zlata. Je pa častno.

Vse, kar nas obdaja, vse, kar lahko vzamemo v roke, ni samo delo človeških rok. Vsaj za nas kristjane velja, da verujemo tudi v delo Božjih rok. Globoko verni se v polnosti izročajo v Njegove roke. Spet drugim ni prav nič mar za Božji prst, ki naj bi nas svaril, opominjal in celo kaznoval. A v objem Božjih rok mnogi planemo, verni in neverni, če ne prej, pa takrat, ko se znajdemo v hudi življenjski stiski. Kako močan je Božji objem pri enih ali drugih, ne vem. In kdo si zasluži močnejši objem, verni ali neverni, prav tako ne. A v veri gorčičnega zrna vendarle verjamem v moč Božjega prsta.

Božji prst je, tako beremo v Stari zavezi, popisal dve kamniti plošči in ju izročil Mojzesu na gori. Na njiju so bile postava in zapovedi, ki jih je Bog zapisal ljudstvu v poduk. Postava in zapovedi, ki gredo lahko v ušesa. Le dovzetni moramo biti zanje. Sicer se nam lahko zgodi, da bodo tudi nas doletele egiptovske nadloge.

Dandanes se le redko kdo še boji Božjega prsta, tudi med vernimi velikokrat ni takih bojazljivcev. Ne glede na našo vero in nevero pa nam bo prišlo prav, če bomo kdaj pa kdaj s prstom pokazali najprej sami nase. Podajmo torej sami sebi prst, tako kot bo počasi pomlad podala prst poletju. Mogoče bomo tako prepoznali, da za vse naše nadloge vendarle niso krivi samo drugi, pa čeprav nas že vse življenje kdo vrti okrog prsta. Marsikdaj imamo prste vmes tudi sami.

Pa tudi predolgo čakanje na Božji prst nas ne bo pripeljalo nikamor, zato je vredno zbrati pogum in kdaj pa kdaj komu stopiti na prste ali koga celo udariti po prstih, še posebej predolgih.

In kar je najlepše pri tej človeški okončini, so čiste roke. Le da si rok ne smemo umiti po pilatovsko. K čistoči naših rok bo največ pripomogla poštenost.

Avtorica današnje ponovljene Duhovne misli zdravnica, pisateljica in prevajalka Metka Klevišar govori o naši zaverovanosti vase. Pomisliti moramo, da nismo središče sveta, da se ne vrti vse okoli nas.