Avtorica današnje ponovljene Duhovne misli, filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc, razmišlja o pomembnosti kmečkega poklica. Zdaj narava sicer počiva, kmet ima manj dela, a vseeno: pridelovanje hrane je izjemno pomembno.

Kako različni smo si ljudje. Tudi ko gre za temeljna življenjska vprašanja. Večkrat bi bilo verjetno bolje, če bi se tega bolj zavedali in tudi sami storili kaj zato, da bi bili bolj zadovoljni. Zadovoljstvo ne prihaja kar tako samo od sebe, od zunaj, brez našega prizadevanja. Tako pa največkrat vidimo samo druge, za katere se nam zdi, da so na boljšem, sami pa se izgubljamo v tožbah, kako ubogi smo.\n Prav to mi je prihajalo na misel, ko sem poslušala pripoved znanke o dveh starejši gospeh. Obe sta stari čez osemdeset let. Ena je še kar zdrava in živi v hiši skupaj s sinom in njegovo družino. Druga ima veliko zdravstvenih težav in živi sama, otroci z družinami so v drugih krajih. Obe nekje na deželi. Na Silvestrovo zvečer je obe poklicala. Prva je začela tožiti, kako sama je, kako težko ji je, kako ni ničesar v njenem življenju, kar bi jo razveseljevalo. Druga, ki živi sama v hišici, pa je zvenela prav zadovoljno. Res, da marsičesa ne zmore, pa ji sem in tja pridejo pomagat. Kot prvo ji je rekla: »Tako lepo mi je.« Na ta praznični večer bom malo poslušala radio, pa kaj prebrala. Pripravila si je kar nekaj knjig, ki bi bile primerne za ta večer. No, vsega ne bo mogla prebrati, nekaj pa le. Tudi televizije ne mara preveč, radio ji je ljubši.\n Dve stari gospe in dva različna odziva na življenje. Verjetno je za prvo sedaj v tej pozni starosti že prepozno, da bi se učila drugače odzivati se na življenje. No, čisto nemogoče pa tudi to ni. Druga stara gospa je lahko samo hvaležna, da je takšna, kot je. Ne poznam je in ne vem, koliko je tudi sama prispevala k temu, da je takšna. Prestavljam si pa, da ima tudi sama zasluge pri tem.\n Potem pa sem poslušala še zgodbo, kako je znanka z družino obiskala to drugo staro gospo. Otroci so bili navdušeni nad njo. Obe njihovi babici sta že umrli, tako da nimajo sedaj nobene več. Sin, pubertetnik, pa je razmišljal takole: »Takšno babico bi želel imeti!« Ali bi mogla stara gospa dobiti še kakšno večje priznanje kot to, da ji pubertetnik reče, da bi želel imeti takšno babico?\n

Danes proslavljamo nedeljo Gospodovega krsta, o katerem blaženi benediktinski opat Kolumba Marmion (1858–1923) takole razmišlja: »O Jezus, ti, ki si ves svet, nedolžen, neomadeževan, ločen od grešnikov, nastopaš kot krivec in prosiš za krst v odpuščanje grehov! Kakšna skrivnost je to? ... Janez odločno odkloni, da bi te krstil s krstom pokore ... a ti mu odgovoriš: 'Niti za trenutek se ne ustavljaj; le tako se nama spodobi, da izpolniva vso pravico.' Kakšna je ta pravica? To so ponižanja Tvoje, vsega češčenja vredne človeške narave, ki, medtem ko izražajo počastitev neskončne svetosti, vsebujejo popolno zadoščenje za vse naše dolgove, ki jih imamo pri Božji pravici. Ti, pravičen in nedolžen, zastopaš vse grešno človeštvo ... O Jezus, naj se ponižam s teboj, naj priznam, da sem grešnik, in naj obnovim odpoved, s katero sem se pri krstu odpovedal grehu.« (Le Christ dans ses mystères 64) \n\nNadvse tomistično je Marmionovo razmišljanje, logične premise, izražene s preprostimi besedami, ki pa izražajo veliko duhovno resničnost. Če je Cerkev Kristusovo mistično Telo, mi vsi pa smo, krščeni, Kristusova Cerkev in torej njegovo Telo, potem je bil krst pokore, ki ga je Gospod zahteval od Krstnika, resnično potreben; potreben pa ne, ker bi bil Gospod potreben pokore, marveč ker smo mi, ki smo grešni in vendar udje njegovega svetega Telesa Cerkve, potrebni spreobrnjenja. Spreobrnjenja in pokore, vsak dan znova. \n\nApostol božjega posinovljenja, kakor tudi označujemo blaženega Kolumbo, je iz skrivnosti božjega otroštva vedno črpal moč za svojo pot svetosti. Dostojanstvo Božjih posinovljencev pogosto zanemarjamo ali ga imamo za samoumevno, čeprav ni. Krst, čeprav se ga v večini ne spominjamo, je ključen dogodek našega življenja in je edina resnična ločnica med prej in potem. Vsi zakramenti, ki jih prejemamo, temeljijo na tem osnovnem, prvem in najpotrebnejšem zakramentu, zakramentu Božjega posinovljenja. Toda zakaj bi nas Bog sploh hotel imeti za svoje otroke? Ker je naš Bog, človekoljubni Bog, Bog, ki mu je mar za človeka in njegovo večnost. Čeprav s svojo sebičnostjo in brezbrižnostjo odgovarjamo na to povabilo ljubezni, pa Bog vztraja, kakor vztrajajo otroci pri vzgoji svojih otrok. Če na njegovo ljubezen odgovorimo s svetim življenjem, bomo deležni tudi njegove večne dediščine v nebesih. \n\nSpoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, želim vam, da bi zlasti danes na novo odkrili Božje otroštvo v svoji notranjosti in ga v polnosti zaživeli. Prijetno nedeljo želim. \n

Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.

Pred dvema letoma se me je močno dotaknilo pričevanje Izeta Veladžića, objavljeno v reviji Ognjišče. Izet je potomec muslimanskih priseljencev iz Bosne. Kot bolan otrok se je z družino preselil na slovensko obalo. Doma niso bili verni, se je pa kot najstnik srečal s krščanstvom in postal binkoštnik. Komaj petnajstletnega ga je oče zato vrgel iz hiše. Postal je binkoštni pastor, a iskal je še naprej. Kristus mu ni dal miru in tako je pristal v Katoliški cerkvi. Za ceno velikih žrtev seveda. A iskrenega iskanja ni brez žrtve. To velja za Izeta in to velja za modre z Vzhoda, ki se jih danes spominjamo. Tvegali so dolgo in naporno pot, neudobje, stroške, a vse to njihovega iskanja ni ustavilo. Človek je iskalec smisla. Njegovo srce je nemirno, dokler se ne spočije v Bogu. Kako pa naj mi iščemo Boga?\nZgodba govori, da so sveti trije kralji prišli počastit Jezusa iz različnih krajev sveta. Eden je bil bel, drugi rumen, tretji pa črn. Kralji so sledili zvezdi, ki jih je vodila. Toda neke noči se je izgubila. Zastonj so skrbno zrli v nebo: čudovita zvezda, ki jih je vodila, je izginila.\nKralja bele in rumene polti, ki sta bila učena in izvedena v matematiki in zvezdoslovju, sta takoj začela s palicami risati črte in kroge v puščavski pesek. Potem sta začela računati in sestavljati enačbe, ki so postajale čedalje bolj zapletene. Držala sta se stran od črnega kralja. Bil je učen, toda onadva sta menila, da ni imel pojma o pravi znanosti.\nČrni kralj pa je izkoristil nepričakovani postanek. Kamele so bile utrujene in žejne. »Moramo misliti tudi na uboge živali,« si je dejal.\nVzel je vedro in šel po vodo k vodnjaku v bližnjo vas. Vrnil se je in položil posodo prvi kameli. Medtem ko je bilo vedro pod kameljim gobcem, je zagledal zvezdo. Zrcalila se je v vodi vedra. Tako so sveti trije kralji spet našli pot v Betlehem.\nČrnega kralja je ljubezen do vseh stvari, tudi do živali, ki so bile potrebne pomoči, pripeljala do zvezde, ki je kazala pot do novorojenega Kristusa. Tudi nas pomoč potrebnim vodi h Kristusu. Kakor svete tri kralje.\nNa neki samostanski cerkvi so v božičnem času namestili napis: Modri ga še vedno iščejo. Ko je prišel mimo neki mož, se je jezil na napis, češ da ni resničen, saj so modri z Vzhoda že našli Novorojenega. Župnik pa mu je razložil, da napis lahko razume tudi tako: Modri možje in modre žene tudi danes iščejo Kristusa. Bodimo modri in iščimo Kristusa tako, da bomo priskočili na pomoč potrebnim.\n\n

Eno izmed pravil za boljše življenje, ki jih v svojem delu obravnava kanadski psiholog Jordan Peterson, se nanaša na naše samovrednotenje, samospoštovanje in osebno rast. Vir našega nezadovoljstva je namreč pogosto prav primerjava z uspehi drugih. »Ne glede na to, kako dober si v nečem ali kako vrednotiš svoje dosežke, vedno se bo našel kdo, zaradi kogar se boš počutil nesposobnega.« S tem Peterson začenja četrto poglavje. »Koga briga, ali si kanadski ministrski predsednik, če pa je nekdo drug predsednik Združenih državAmerike?«\n »V vsakem izmed nas je kritični notranji glas,« ugotavlja Peterson, in ta nas vse prepogosto opominja na naše povprečne darove, pomanjkljivosti in nedosežene cilje. Če mu bomo preveč verjeli, se bomo znašli na dnu, ostali nezadovoljni, zapravili priložnosti v življenju in umrli zagrenjeni in nesrečni. Vedno nas bo namreč spremljala misel, da obstajajo ljudje, ki so boljši od nas, torej je ves naš trud zaman, to pa nam bo odvzelo veselje, motivacijo in željo, da bi se s čimer koli ukvarjali. Ali ni v luči neskončnosti vse zaman? Mar ni potemtakem tako, da ni smisla? Petersonov odgovor je: če se ti zdi, da v življenju vedno izgubljaš in se ti dogajajo krivice, če te notranji glas sili v dvom o sebi in svojih sposobnostih, če ti odvzema smisel, je morda čas, da ga prenehaš poslušati. »Če ta kritični notranji glas z enakim poniževalnim tonom govori o vseh, ne glede na to, kako uspešni so, kako zanesljiv je potemtakem v resnici? Morda so njegove pripombe le blebetanje, ne prava modrost.« \n Primerjava z nekom drugim je nerealna, nadaljuje Peterson, ker je vsak bitje zase, s svojimi značilnostmi in svojo lastno življenjsko potjo, svojimi vrednotami, pričakovanji in sposobnostmi. Vsaka okoliščina je namreč tako »unikatna, individualna, da je primerjava z drugimi preprosto neprimerna«. Morda je naš kolega v službi uspešnejši od nas, toda morda ima njegova žena afero, medtem ko je naša partnerska zveza stabilna in srečna. – »Kateri izmed naju ima boljše življenje?« se vpraša Peterson. Po kakšnih merilih bomo sodili? Edini človek, s katerim se lahko primerjamo, smo le mi sami. Kajti mi smo tisti, ki si postavljajo cilje, jih poskušajo uresničiti, pri tem vrednotijo svoje (ne)uspehe in dogodkom dajejo pomen. »Primerjaj se s tem, kar si bil včeraj, ne s tem, kar je nekdo drug danes,« je zapisal Peterson. Naša preteklost je morda res že zapisana in nespremenljiva, toda prihodnost leži odprta pred nami in le od nas je odvisno, ali bomo vsak dan znova storili majhen korak in postali boljši ljudje, kot smo bili včeraj. Ključ do zadovoljstva je povsem v naših rokah, pravo vprašanje pa se glasi: »Sem danes že storil kaj za to, da bom boljši človek kot včeraj?«\n

Informacije o dogodkih po svetu redko pridejo do vseh ljudi. Vseeno smo izvedeli, kaj se je zgodilo v Parizu, kaj se dogaja po svetu. So tudi dogodki, ki jih ne moremo zaslediti v medijih. Vedno znova je treba pomagati človeku, da bi svoje hrepenenje po sreči prav udejanjil v svojem življenju. Dogodki zadnjih let kažejo, koliko ljudem je to ukradeno ali celo uničeno. Ob beguncih smo postali prestrašeni, skušali smo se temu izogniti. Pri sprejemanje beguncev na obalah otoka Lampedusa v Sredozemlju je zdravnik Petro Bartolo naredil vse ,kar je lahko. Vsak je prinesel s seboj svojo zgodbo. Najbolj pretresljive so bile zgodbe otrok. Tihotapili so jih za prodajanja njihovih organov. Potem so jih odvrgli na smetišče. Veliko dogodkov niti ne pride v medije. Teh dogodkov ne vidimo in o njih ne slišimo. Vse to je življenje danes. Odprte človeške oči opazijo propadanje civilizacije, ki je storila veliko dobrega za vse človeštvo. Kaj se dogaja? Mislim, da nas pritegne govorjenje o pravici do sreče. Do nje skušamo priti prek raznih oglaševalcev, ki nam s svojimi izdelki zagotavljajo pravo pot k sreči. In mi temu verjamemo! TODA! Sreča sama po sebi ne obstaja. Vedno je povezana z ljudmi okoli nas. Zaprti v svoje lastne želje in trenutne občutke sreče, začnemo propadati. Nikakor ne moremo priti do obljubljene sreče in veselja. Zakaj nihče o tem ne govori? Zakaj nihče ne usmerja ljudi v pravo smer. NAPAKA! Veliko ljudi govori o svoji poti, o svojem zgrešenem pojmovanju življenja in o pravih vrednotah. Med njimi je uspešen mlad poslovnež Jean - Marc Potdevin, ki sam o sebi pravi, da je pri 40 letih imel vse, kar si človek želi: imel je dobro službo, imel je dovolj denarja, imel ugled v družbi, privoščil si je lahko vse, kar si je zaželel. Ob tem je prišel do spoznanja, da mu zavidanja vreden uspeh ni potešil globlje želje, želje po sreči. Spremenil je svoje življenje. Postal je svoboden, ker je imel pogum zapustiti lažno svobodo iz oseminšestdesetih let – pravzaprav suženjstva razpuščenih nagonov (tako sam pravi). Vedno znova potrebujemo spodbude, zglede, ki bi nas usmerjali v pravo smer. Vprašanje je, ali vidimo te zglede. Polnost isreče ne najdemo v trenutkih veselja, polnost sreče najdemo v prizadevanju za druge, za srečo in veselje drugih. Potrebno je veliko odpovedovanja, premagovanja samega sebe. Na tej poti hitro omagamo, zato so potrebni ljudje, ki nas spodbujajo in nam stojijo ob strani. Vsak izmed nas lahko postane opora in zgled za druge. To je odločitev za življenje, za kulturo življenja, to je odločitev za srečo. Odločitev je naša!

Dobro jutro, cenjeni poslušalci in poslušalke, mogoče ste v tem trenutku ravno pri zajtrku. Če ste, potem vam želim dober tek in Bog požegnaj. Še več: mogoče je kateri izmed vas ravno pri peki palačink in mu je ena izmed njih med obračanjem padla mimo kuhinjskega pulta na tla. Odlično.Kako imeniten začetek dneva, ki vam zastavlja izjemno težko vprašanje o vaši nadarjenosti in preizkušnji. Če vam je palačinka padla na tla, za peko palačink v zgodnjih jutranjih urah pač niste nadarjeni, zato si prihodnjič raje ocvrite jajca na oko. Zaradi pomanjkanja časa pa ste se zdaj znašli tudi pred težko preizkušnjo. Česa se najprej lotiti: čiščenja tal ali peke nove palačinke?Življenje nam zastavlja veliko težja vprašanja, kot je peka okroglih palačink. V življenjski kulinariki moramo vsako jutro v lonec zmetati prave sestavine. Med temi imajo odločilno vlogo začimbe, s katerimi izboljšamo ali pa zagrenimo okus dneva.Če bi želeli naša prebujanja v jutro in nov dan zajeti v knjigo, bi obseg listov presegel debeline knjig receptov svetovno znanih kuharskih mojstrov. Za številne izmed teh mojstrov je značilno, da se pri kuhanju ne držijo strogo vsega, kar je zapisano, temveč bolj zaupajo svojemu občutku in okusu. Ne, ni vse, kar skuhamo, dobro za vse. Tako kot tudi ni dobro vse, kar nam zakuhajo drugi. A pogosto se zgodi, da pojemo vse, kar nam življenje prinese na krožniku, pa čeprav nam okus po cmoku, ki smo ga le s težavo pogoltnili, še dolgo ostane v ustih.Nekateri se v jutranjem mraku v svet odpravljamo lačni, lačni duhovne hrane, ki naj bi nas, poleg okroglih palačink, okrepčala, mogoče komu razširila obzorja in raztegnila naše ustnice v širok nasmeh. A vse, kar zmečemo v duhovni lonec, tudi ni dobro na naši poti prizadevanja duha za dosego lepote. Med sestavinami je lahko tudi blago s pretečenim rokom uporabe.Dragi poslušalci in poslušalke, samo vi ste tisti, ki lahko poživite svojo dušo. Pa ne samo svoje, tudi duše vaših bližnjih. Vi ste tisti, ki se lahko odločite, kako boste nasitili in odžejali lačne in žejne: s pelinom in zastrupljeno vodo ali z zdravim kozjim mlekom.In kaj imajo palačinke skupnega z našo duhovno rastjo? Po svoji naravi so vedno okrogle ali vsaj podobne pravilni obliki kroga. A le če jih pečemo v okrogli ponvi. Da pokrijemo njeno dno, moramo z zajemalko zajeti ravno dovolj testa.Tako je tudi z našo duhovno rastjo. Mi smo ponev, mi smo tudi zajemalka, s katero zajemamo testo iz posode, ki je pred nami, ali pa ga ne zajemamo. Tudi mi lahko postanemo mojstri v peki palačink, in to ne katerih koli, temveč okroglih. In mogoče nam bo palačinko kdaj uspelo obrniti tudi v zraku. Le pravi ščepec soli ji moramo dodati.

Po kar nekaj prehojenih kilometrih Jakobove poti v Španiji nam je sreča po dolgem času namenila velik, sodobno (beri: obilno) založen supermarket. Končno smo imeli možnost, da smo si lahko privoščili še kaj drugega kot le testenine in riž na sto in en način. Toda ko smo skupaj hodili mimo polic s toliko lepimi in svetlečimi izdelki, me je zagrabila velika želja imeti stvari, ki jih prej na poti skozi malce bolj revne vasi sploh nisem pogrešal. In potemtakem stvari, ki jih sploh nisem tako zelo potreboval. In sreča imeti veliko ponudbe se je spremenila v težavo. Tam so bile stvari, ki sem se jim moral odpovedati, in sem tako postal žalosten - ker sem začel bolj gledati na to, kaj mi manjka, kot na to, kaj imam.Ni srečen tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje. (bl. A.M. Slomšek)Razumete, v kakšno past poželenja smo se ujeli? Svet nas ne uči hvaležnosti, za to, kar imamo, ampak žalosti za to, ker nečesa (še) nimamo ali ker nekaj ni naše. Težava je v tem, da potem nikdar nimamo dovolj, da je v človeku vedno nečesa premalo, in to ga dela nezadovoljnega, da gre in meče v smeti to, kar ima in je dobro, in bi rad tisto, česar nima. In se tako nikdar ne ustavi. In tako nikdar ni zadovoljen.Žal tako ni samo s predmeti, ni tako samo s prav dobrimi oblekami in pohištvom, ki jih najdemo v smeteh, in žal ni tako samo s hrano, ki jo mečemo iz hladilnikov, ker so ti preprosto prepolni. Žal je tako tudi z odnosi, v katerih živimo, tudi tiste mečemo v smeti in si želimo novih, drugačnih, vznemirljivejših od tistih, ki smo jih že navajeni in v katerih ne najdemo ničesar lepega več. Je pač tako, da se v teh časih ne splača več popravljati tiskalnikov, raje se kupi novega. Ceneje je, pa še novega imaš. Lepšega, bolj svetlečega, ki ga boš čez leto dni ravno tako zavrgel, ker bo že »star«. Ta miselnost nam je prišla v kri, zato se dogajajo tudi kakšne hitre »avanture« z mlajšo kot je moja žena, s postavnejšim in zabavnejšim kot je moj mož. In tako z neko divjo in v bistvu neresnično željo izgubljamo vse, kar smo imeli. Poželenje, ki se mu ne moremo upreti, nas ne samo dela nesrečne, tudi tisto, kar smo imeli, vse naše dragocenosti, nam za vedno zapravi.Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni. Ne zato, ker ti Bog ne privošči sreče in zadovoljstva, ampak ker tvoje oko laže. Vsak človek je lahko srečen, če svoje življenje vidi pravilno. Če ga gleda z vidika hvaležnosti in ne poželenja.

Tobija Lionelli, znan predvsem kot kapucinski pater Janez Svetokriški, je izdal zbirko pridig Sacrum promptuarium, Sveti priročnik, v petih knjigah. Ena najbolj znanih je »Na noviga leta dan«, v kateri spodbuja različne stanove k temu, da bi modro in v Bogu živeli skupaj. Poslušajimo enega najbolj znanih odlomkov iz nje:Zatorej, vi žene, aku hočete enu dobru ljetu mjeti, ne pošilejte špegat za vašim možem, ne odgovarjajte njemu; kadar on reče "ja", vi ne rečte "ne", de vam se ne bo zgodilu kukor uni ženi, katera je imela en tako dolh jezik, de je zmerom hotla možu udobit. En dan mož prnese damu 12 druzgu anu reče ženi, de ima taiste h kosili prpravit. Ona jih vzame, jih gleda an reče: "Nejso druzgi, ma so kusi." Mož pravi: "Si slepa, de ne vidiš anu ne poznaš kuse od druzgu?" Ona pravi: "Misln, de si ti obnoru, k praviš, de so kusi." Muž pravi: "Bodjo kusi ali druzgi, glej, de jih ti dobru spečeš," anu se proč pobere, de bi uržoh ne imel se ž njo preperat. Sedeta k mizi, začneta te tice jejsti. Ona vseskuzi je djala: "Ah, koku dobru so pečeni ti kusi! Gvišnu so debeli anu dobri ti kusi" an taku naprej. Mož k nji pravi: "Nej bojo že druzgi ali kusi, jej anu muči!" Ona pej: "Zakaj bom mučala? Ja, ja, ja, de so kusi," an taku naprej. Takrat mož: "Jest bom sturil tebi bet tiho!" anu jo dobru oklofeta an se sz hiše pobere. -- Drugu ljetu na taisti dan se spumne žena na kuse an pravi možu: "Spuneš se, kaj si bil meni lani na današni dan sturil zavolo unih kusu, za katire si rijeku, de so druzgi?" Zupet se začneta preperat inu spet jo še bel oklofeta. Ona začne šrajat na vus glas. En šušter, kateri je blizi štacuno imel, teče v hišo gledat, kaj ta šraj pomeni. Zastopi od gospuda, kaj se je zgodilo, anu gre nazaj v štacuno; začne svoji ženi pravit, kaj se je zgodilo. Ona pravi, de taista gospa ima prav, on pej je rijeku, da ne. Se začneta kregat in preperat, vse do tiga, de se je on bil rezjezil anu popade za šobo anu ženo začne ometat inu goslat. Ljudje, kir so mimu šli anu so ta boj vidili, vprašajo, zakaj tole gre. Zastopijo uržoh, anu se rezglasi po mejsti; žene so ženam prov dale, možje so rekli, de nimajo prov. Povsod se vzdigne kreh inu boj. -- Oh, preproste žene, de za enu neč sebe v zamero per možu prpravijo! Ah, gledajte na ta faconetel inu sturite kakor Livija, katera nihdar svojmu cesarju se nej zuper postavila ...En srečen, vesel anu usih troštov nebeških puhn dan anu začetek noviga lejta, nebeško večnost voščim anu prosim od taistiga, kateri danes tu sladku anu nersveteši ime JEZUS si je izvolil ... Prav tega blagoslova ter medsebojnega spoštovanja in razumevanja vam skupaj z Janezom Svetokriškim želim v letošnjem letu 2023.