Iz govorov sv. Maksima Turinskega, škofa (53. govor, 1-2, 4)

Kristus je luč

 

Kristusovo vstajenje odpira podzemlje. Ti, ki so bili na novo krščeni v Cerkvi, obnavljajo zemljo. Sveti Duh odpira nebesa. Odprto podzemlje vrača mrtvece. Obnovljena zemlja poganja vstajajoče. Odprta nebesa sprejemajo v nebo odhajajoče.

Tudi razbojnik stopa v raj. Telesa svetih gredo v sveto mesto. Mrtvi se vračajo med žive. Vse prvine se v moči Kristusovega vstajenja dvigajo na višjo stopnjo. Vsi, ki so bili zaprti pred peklom, so na poti v raj. Zemlja pošilja v nebesa vse, ki so počivali v njenem naročju. Nebesa postavljajo pred Gospoda vse, ki prihajajo. V moči enega in istega Gospodovega trpljenja se duša dviga iz brezna, se osvobaja zemlje in dobi mesto v nebesih.

Kristusovo vstajenje namreč prinaša življenje mrtvim, odpuščanje grešnikom in slavo svetnikom. Zato prerok David vabi vse stvari, naj se veselijo Kristusovega vstajenja, zakaj to je dan, ki ga je Gospod naredil, veselimo in radujmo se!

Kristusova luč je dan brez noči, dan, ki nikoli ne mine. A da je ta dan Kristus, nam pove apostol: Noč se je pomaknila in dan se je približal. Pravi: pomaknila se je, torej je ne bo več. S tem ti hoče dati razumeti: Ko te Kristus razsvetljuje s svojo lučjo, moraš odgnati od sebe vso hudičevo temo in pretrgati umazano verigo greha. Z novo svetlobo je treba za vselej prepoditi nekdanje temine in zadušiti v sebi delovanje zla.

Ta dan je sam Sin, na katerega Oče, ki je dan brez začetka, razsipa vso skrivnost svojega božanstva. Še več, pravim, on sam je tisti dan, ki je govoril po Salomonu: Naredil sem, da je na nebu vzšla luč, ki ne bo nikoli ugasnila. Kakor torej za tem nebesnim dnevom nikakor ne nastopi noč, tako tudi tema greha ne pride za Kristusovo pravičnostjo. Kajti nebeški dan sveti, se blešči in žari na veke in nobena mrakoba ga ne more zatemniti. Isto moremo reči o Kristusovi luči, ki neprestano gori, plameni in se blesti, in je nobena temina grehov in zla ne more zadušiti. Prav je zapisal evangelist Janez: Luč sveti v temi in tema je ni zadušila.

Zato, bratje, se moramo vsi veseliti tega prazničnega dneva! Nihče naj se ne odteguje skupnemu veselju zaradi grehov, ki mu še obtežujejo vest. Nihče naj ne opušča skupne molitve zaradi zlih dejanj, ki ga še težijo. Danes naj nihče ne obupuje nad odpuščanjem, pa naj bo še tako velik grešnik. Saj imamo ne majhen dokaz: če je razbojnik zaslužil priti v raj, kako naj bi ne dobil odpuščanja kristjan?!

Iz razlage pisma Rimljanom sv. Cirila Aleksandrijskega, škofa (15. pogl., 7)

Na vse je bilo razlito božje usmiljenje in ves svet je bil odrešen

 

Sveto pismo piše, da smo mnogi eno telo in posamezni udje, ker nas Kristus z vezmi ljubezni povezuje v enoto. On je oba dela združil v eno in je ločilno steno med njima, sovraštvo, podrl, ko je postavo zapovedi v predpisih odpravil. Potrebno je, da udje enako skrbe drug za drugega. In če en ud trpi, trpe z njim vsi udje, in je en ud v časti, se z njim vesele vsi udje.

Zato, pravi apostol, se sprejemajte med seboj, kakor je tudi Kristus vas sprejel v slavo božjo. Tedaj se sprejemamo med seboj, ko isto mislimo, prenašamo drug drugega bremena in ohranjamo edinost duha z vezjo miru. Tako nas je tudi Bog sprejel v Kristusu. Resnična je beseda: Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega Sina za nas. Dan je bil v zameno za življenje nas vseh, odkupil nas je iz smrti in greha, zato smo prešli v življenje. Pavel osvetljuje ta namen odrešitvenega načrta in pravi, da je Kristus postal služabnik obreze zaradi resnice, da se pokaže božja zvestoba. Bog je namreč izraelskim očakom obljubil, da bo blagoslovil njihovega potomca in naredil, da bo njegovega zaroda kakor zvezd na nebu. Zato si je Bog privzel telo in Beseda je postala človek. Ta Beseda vse stvarstvo ohranja v bivanju in daje vsem bitjem blagostanje, ker je Bog. Postal pa je človek, vendar ne zato, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in se dal v odkupnino za mnoge, kakor je sam rekel.

Kristus jasno pove, da je s svojim prihodom izpolnil obljubo dano Izraelu. Pravi namreč: Le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše sem poslan. Pavlove besede o Kristusu služabniku obreze niso laž, saj je Kristus potrdil obljube dane očakom. Pravi pa, da ga je Bog Oče poslal, da bi tudi pogani dosegli usmiljenje. Stvarnika vsega in urejevalca naj bi tudi oni častili kot odrešenika in odkupitelja. Zato so bili, ko se je z nebes na vse razlilo usmiljenje, sprejeti tudi poganski narodi.

Skrivnost modrosti v Kristusu ni zgrešila svoje dobrote: namesto teh, ki so odpadli, je bil po božji milosrčnosti odrešen ves svet.

Iz odloka 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora o službi in življenju duhovnikov (D 5)

Duhovnik delivec zakramentov in evharistije

 

Bog, ki je edini Sveti in posvečevalec, si je hotel ljudi privzeti tako rekoč za sodelavce in pomočnike, ki naj bi ponižno služili pri delu posvečenja. Zato Bog po škofu posvečuje duhovnike, da na poseben način postanejo deležni Kristusovega duhovništva in da obhajajo svete skrivnosti kot služabniki njega, ki po svojem Duhu v bogoslužju vedno opravlja za nas svojo duhovniško službo.

S krstom včlanjajo ljudi v božje ljudstvo; v zakramentu svete pokore spravljajo grešnike z Bogom in s Cerkvijo; z bolniškim maziljenjem lajšajo bolnike; zlasti pa z daritvijo sv. maše zakramentalno darujejo Kristusovo daritev. Pri delitvi vseh zakramentov so duhovniki, kakor je že v prvih časih Cerkve zatrjeval sv. mučenec Ignacij, na različne načine hierarhično povezani s škofom in ga tako v posameznih krščanskih občinah na neki način ponavzočujejo.

Drugi zakramenti, kakor tudi vsa druga cerkvena opravila in dela apostolata, so v tesni zvezi s sv. evharistijo in so nanjo naravnana.

Presveta evharistija namreč obsega ves duhovni zaklad Cerkve, Kristusa samega, naše velikonočno jagnje in živi kruh, ki s svojim mesom, po Svetem Duhu oživljenim in oživljajočim, daje ljudem življenje; tako jih vabi in navaja, naj obenem z njim darujejo sami sebe, svoja dela in vse stvarstvo. Zaradi tega je evharistija studenec in višek vsega oznanjevanja, ko se katehumeni počasi pripravljajo za udeležbo pri evharistiji, verniki pa, ki so že krščeni in birmani, se s prejemanjem evharistije v polni meri vcepljajo v Kristusovo telo.

Hvalo in zahvalo, ki jo izražajo pri obhajanju sv. evharistije, duhovniki raztegnejo na različne ure dneva, ko opravljajo duhovne dnevnice, v katerih v imenu Cerkve prosijo Boga za vse zaupano jim ljudstvo in celo za ves svet.

Iz razprav o Janezovem evangeliju sv. Avguština, škofa (65,1-3)

Nova zapoved

 

Gospod Jezus zatrjuje, da daje svojim učencem novo zapoved, naj se ljubijo med seboj: Novo Zapoved vam dam: Ljubite se med seboj!

Ali ni bila ta zapoved že v stari božji postavi, kjer je pisano: Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe? Zakaj jo Gospod imenuje novo, ko je dokazano, da je tako stara? Mar je zapoved zato nova, ker nam je nadel novega človeka, ko je slekel z nas starega? Poslušajočega ali bolje poslušnega človeka ne prenovi vsaka ljubezen, marveč tista, o kateri je Gospod dodal: Kakor sem vas jaz ljubil, da bi jo od mesene ljubezni razločil.

Ta ljubezen nas prenovi, da smo novi ljudje, dediči nove zaveze, pevci nove pesmi. Ta ljubezen, predragi bratje, je že nekdaj prenovila stare očake in preroke kakor pozneje blažene apostole; ona tudi zdaj prenavlja ljudstva iz vsega človeškega rodu, ki je razkropljen po vsej zemlji, ustvarja in zbira nov narod, telo nove zaročnice, neveste edinorojenega božjega Sina, o kateri pravi Visoka pesem: Kdo je ta, ki vzhaja bleščeče bela? Bleščeče bela, ker je prenovljena. Po čem, če ne po novi zapovedi?

Zato njeni udje drug za drugega skrbe, in če en ud trpi, trpe z njim vsi udje, in če je en ud v časti, se z njim vesele vsi udje. Poslušajo namreč in spolnjujejo novo zapoved. Novo zapoved vam dam: Ljubite se med seboj, ne kakor se ljubijo, kateri drug drugega pogubljajo, niti kakor se ljubijo ljudje, ker so ljudje, marveč kakor se ljubijo, ker so bogovi in vsi otroci Najvišjega, da so njegovemu edinemu Sinu bratje, ljubeči se med seboj s tisto ljubeznijo, s katero jih je on ljubil, hoteč jih pripeljati na koncu tja, kjer bo vsega dovolj, kjer se bo njih želja z dobrotami nasitila. Takrat namreč ne bodo želje ničesar pogrešale, ko bo Bog v vsem vse.

To ljubezen nam daje on, ki je rekel: Kakor sem jaz vas ljubil, se tudi vi med seboj ljubite. Zato nas je torej ljubil, da bi se tudi mi med seboj ljubili, to nam daje, ko nas ljubi, da bi se med seboj z ljubeznijo tesno povezali in po povezanosti udov s tako sladko vezjo bili telo tako vzvišene glave.

Iz razprave sv. Hilarija, škofa, O Sveti Trojici (8. knj., 13-16)

Verniki so v Bogu eno po učlovečeni božji Besedi in zakramentu evharistije

 

Če se je Beseda res učlovečila, z evharistično hrano prejemamo učlovečeno Besedo pri Gospodovi mizi. Kako bi dvomili, da biva v nas po svoji naravi on, ki si je v svojem človeškem rojstvu neločljivo privzel našo človeško naravo in je svojo telesno naravo zedinil z božjo naravo ter se nam kot tak v zakramentu daje v hrano? Tako smo vsi eno, ker je Oče v Kristusu, Kristus pa v nas. Po mesu je namreč v nas in mi v njem, ko je skupno z njim v Bogu tisto, kar smo mi.

Kako zelo pa bivamo v njem po zakramentalnem prejemu telesa in krvi, izpričuje on sam, ko pravi: In svet me ne bo več videl; vi pa me boste videli, zakaj jaz živim in vi boste živeli; zakaj jaz sem v svojem Očetu in vi v meni in jaz v vas.

Če bi hotel, da pojmujemo to samo kot edinost v volji, zakaj je potem govoril o nekakšnih stopnjah in redu v doseganju te edinosti? Pač zato, da bi verovali: medtem ko je on v Očetu po božji naravi, smo pa mi v njem po njegovem telesnem rojstvu, on pa je zopet v nas v moči zakramentalnih skrivnosti. Po Sredniku pa je edinost - soglasno z naukom - zato tako popolna, ker v tem ko bivamo v njem, on biva v Očetu, v tem pa, ko biva v Očetu, biva v nas. Tako se zedinjujemo z Očetom: kakor je namreč Oče v njem po naravi božjega rojstva, tako smo mi v njem po naši naravi, on pa po svoji človeški naravi biva v nas.

Da to edinost ustvarja v nas njegova narava, on sam takole pričuje: Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem. Nihče namreč ne bo v njem, razen tistega, v katerega bo on prišel: Gospod namreč sprejme vase samo telo tistega, ki je prejel njegovo telo.

Učil pa je o zakramentu te popolne edinosti že, ko je dejal: Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki uživa mene, živel po meni. Živi torej v moči Očetovi; in kakor on živi po Očetu, tako mi živimo v moči njegovega telesa.

Da doumemo to skrivnost, so potrebne primere, po katerih nam postaja dostopna. Božje življenje v nas torej izvira odtod, ker v sebi nosimo Kristusa, ki biva telesno v nas telesnih; po njem bomo živeli tako, kakor živi on po Očetu.

Iz govorov sv. Petra Krizologa, škofa (108. govor)

Bodi božja daritev in duhovnik

 

Rotim vas, bratje, pri božjem usmiljenju. Pavel nas roti, še več, po Pavlu nas Bog roti, ker ima rajši našo ljubezen kakor pa strah. Prosi nas on, ki noče biti le Gospod, ampak prav tako tudi Oče. Prosi nas Bog v svojem usmiljenju, da bi mu ne bilo treba nas kaznovati s svojo strogostjo.

Poslušajte besede rotečega Gospoda: Poglejte, spoznajte v meni svoje telo, svoje ude, notranje organe, kosti in kri. Če se že Boga bojite, zakaj ne ljubite vsaj tega, kar je vaše? Če bežite pred Gospodom, zakaj se ne zatečete k bratu?

Morebiti vas bega veličina trpljenja, ki ste ga povzročili. Nikar se ne bojte. Križ ni mene končal, prebodel je smrt. Žeblji mi ne povzročajo bolečin, temveč mi budijo ljubezen do vas. Rane ne izvabljajo vzdihov mojemu srcu, ampak vas vabijo k njemu. Razpetost telesa ne veča mojih muk, marveč vam odpira moje naročje. Moja kri se ne izteka zaman, odplačuje ceno odkupnine za vas.

Pridite, vrnite se torej in si vsaj tako pridobite izkustvo o Očetu, ki vrača dobro za hudo, ljubezen za krivice, ljubezen v zameno za številne rane.

Poslušajmo že vendar, kaj prosi apostol: Rotim vas, bratje, dajte svoja telesa. S to svojo prošnjo je apostol vse ljudi povzdignil do duhovniškega dostojanstva: dajte svoja telesa v živo daritev.

Kako nezaslišano vzvišena je duhovniška služba kristjana, ko je človek sam zase daritev in duhovnik. Ne išče več zunaj sebe, kaj bi prinesel v dar Bogu, ampak sam postane to, kar se žrtvuje. Pri tem sta dar in duhovnik eno, žrtev je zaklana, a vendar živi; duhovnik je ne ubije, a jo kljub temu daruje.

Čudovito je darovanje, kjer se žrtvujeta telo in kri na netelesni način. Rotim vas torej, bratje, pravi apostol, pri božjem usmiljenju, dajte svoja telesa v živo daritev.

Bratje, tej daritvi je vzor Kristus, ki je daroval svoje telo tako, da je življenje dal za življenje sveta. Njegovo telo je res bilo živa žrtev, ker kljub usmrtitvi Kristus živi. S tako žrtvijo se smrt preživi, daritveni dar ostane, hostija živi in smrt prejme kazen. Zaradi tega se mučenci s smrtjo rodijo, s koncem začnejo, po usmrtitvi živijo, in tisti, ki so bili ugasnjeni na zemlji, žarijo v nebesih.

Rotim vas torej, bratje, pravi apostol, pri božjem usmiljenju, dajte svoja telesa v živo in sveto daritev. To je tisto, kar prerok opeva: Klavnih in jedilnih daritev nisi hotel, a telo si mi pripravil.

O človek, postani zares božja žrtev in duhovnik, in ne zanemarjaj tega, kar ti je podelila božja oblast. Obleci si oblačilo svetosti, opaši se z vezjo čistosti in tvoje pokrivalo naj bo Kristus.

Križ naj nenehno varuje tvoje čelo, prsi naj povezuje skrivnost božje vednosti, naj izhaja iz tebe molitev kakor kadilo v prijeten vonj, vzemi v roke meč Duha, tvoje srce naj bo oltar in tako brez strahu položi nanj svoje telo, da ga daruješ Bogu.

Bog si želi vere, ne pa smrti; žejen je vdanosti, ne krvi; pomiri ga dober namen, ne pa uničenje daru.

Iz nagovora papeža Pavla VI. ob slovesni razglasitvi patra Leopalda za blaženega (1976)

Slabotni, a neomajni božji služabnik

 

Kdo je danes pred nami? To je pater Leopold iz Hercegnovega, ki je umrl v Padovi, kjer je preživel večino svojega življenja. Ne moremo iti mimo neke njegove posebne značilnosti. Doma je bil na vzhodni obali Jadranskega morja in svojo domovino je vedno zvesto ljubil. Nič manj pa ni ljubil tudi svoje druge domovine, v kateri je tiho in neutrudno opravljal svojo službo. Prav zato pater Leopold v sebi lahko povezuje vrednote dveh narodnosti in na neki način predstavlja znamenje prijateljstva in bratstva... Vsem nam je znano, da je pater Leopold bil »ekumenski« že pred drugim vatikanskim koncilom. Snoval je, napovedoval, širil, čeprav ni deloval na Vzhodu, obnovo popolne edinosti Cerkve, v kateri bi se povsem upoštevale mnogovrstne lastnosti njenega narodnostnega sestava.

Posebna značilnost junaškega življenja in karizmatične kreposti bl. Leopolda pa je pravzaprav druga, namreč njegova spovedniška služba. Izvrševal jo je tako, da je zgodaj zjutraj maševal, potem pa je šel v svojo spovednico, kjer je ostal ves dan spovedancem na voljo. Tega načina življenja se je držal približno štirideset let, ne da bi se bil kdaj pritoževal.

To je - kakor smo prepričani - tisti glavni razlog, zaradi katerega je ta ponižni kapucin zaslužil razglasitev za blaženega. Svetost je dosegel predvsem z žrtvijo, povezano z delitvijo zakramenta sprave. Ne preostane nam drugo, kot da občudujemo Gospoda in se mu zahvaljujemo, ker danes daje Cerkvi tako sijajen in edinstven lik služabnika zakramentalne milosti sprave. Po eni strani vabi duhovnike k opravljanju tako izredno pomembne službe, tako sodobnega načina vzgajanja in predragocenega duhovnega vodstva. Po drugi strani pa vsem vernikom, tako gorečim kakor mlačnim in brezbrižnim, kliče v spomin, da je osebna spoved tudi danes, še bolj kot kdajkoli prej, velik in neprecenljiv dar božje previdnosti, izvor milosti in miru, šola krščanskega življenja, prepotrebna tolažilna pomoč na zemeljskem potovanju proti večni sreči.

Naj naš bl. Leopold privabi veliko ljudi, omamljenih zaradi posvetnosti današnjega življenja, k temu sicer strogemu sodišču pokore, a zato nič manj priljubljenemu zatočišču tolažbe, notranje resnice, vstajenja k milosti in sredstvu za dosego pristnega krščanskega življenja, da tako okusijo skrivnosti in preporodno uteho evangelija, pogovora z Očetom, srečanja s Kristusom in navdihov Svetega Duha. Naj v njih poživi vnemo za blagor drugih, hrepenenje po pravičnosti in skrb za nravno dostojanstvo.

Iz homilij o evangelijih sv. Gregorja Velikega, papeža (14. homilija, 3-6)

Kristus, dobri pastir

 

Jaz sem dobri pastir; poznam svoje ovce, to se pravi: jih ljubim, in moje poznajo mene. Jasneje bi se reklo: me ljubeče ubogajo. Dokler resnice ne ljubimo, je sploh ne poznamo.

Ker ste torej, predragi bratje, zvedeli za našo nevarnost, razmišljate ob Gospodovih besedah tudi o svoji nevarnosti. Glejte, ali ste njegove ovce; glejte, ali ga poznate; glejte, ali veste za luč resnice. Ko pravim: veste, ne mislim znanja po veri, marveč po ljubezni. Ne gre za poznanje iz golega verovanja, temveč za poznanje iz lastne dejavnosti. Prav to namreč misli evangelist Janez, ko o tem govori, rekoč: Kdor pravi, da pozna Boga, pa ne spolnjuje njegovih zapovedi, je lažnik.

Zato tudi glede tega Gospod takoj dostavi: Kakor mene pozna Oče, tudi jaz poznam Očeta; in za svoje ovce dam svoje življenje. Kot da bi jasno hotel reči: V tem, da dam življenje za svoje ovce, se vidi, da poznam Očeta in da Oče pozna mene; to se pravi: v ljubezni, s katero umrem za ovce, razodevam, koliko ljubim Očeta.

O teh ovcah potem zopet pravi: Moje ovce poznajo mene, jaz jih poznam in one gredo za menoj, jaz pa jim darujem večno življenje. Malo prej pravi o njih: Kdor stopi skozi mene, bo rešen in bo hodil noter in bo hodil ven in bo našel pašo. Noter, to pomeni, da bo veroval, ven pa se pravi, od verovanja preiti v gledanje, v kontemplacijo, in našel bo pašo v večni pojedini.

Njegove ovce torej najdejo pašo; kdor gre za njim s preprostim srcem, se hrani z večno svežim živežem. Kaj pa so pašniki teh ovac drugega kakor notranje radosti vedno zelenega raja? Paša izvoljencev je namreč živa navzočnost božjega obličja; ko ga duša zre brez bojazni, da bi se ji odtegnil, se neprestano nasičuje s hrano življenja.

Iščimo torej, predragi bratje, teh pašnikov in veselimo se jih, saj bomo na njih doživljali praznovanje skupaj s tako številnimi rojaki. Naj nas k temu poziva veselje tega praznika samo. Ogrejmo svoja srca, bratje, poživimo svojo vero v to, kar verujemo, naj zaplapola naše hrepenenje po večnih dobrinah: ko jih ljubimo, že gremo njim naproti.

Nobena ovira naj nas ne odvrne od radosti notranjega praznovanja, kajti če kdo želi dospeti na kraj, kamor se je namenil, mu še tako veliki napori poti ne bodo zmanjšali hrepenenja. Naj nas ne zavede nobena mamljiva prijetnost! Nespameten potnik bi bil, če bi na svojem potovanju zagledal ob poti ljubke travnike in bi zaradi njih nehal hoditi proti svojemu cilju.

Iz razlage Janezovega evangelija sv. Cirila Aleksandrijskega, škofa (4. knjiga, 2)

Kristus je dal svoje telo za življenje sveta

 

Umrl bom, pravi Gospod, da bom vse oživil po sebi in odkupil telesa vseh ljudi s svojim telesom. V moji smrti bo namreč umrla smrt in z menoj bo vstala padla človeška narava.

Prav zaradi tega sem vam postal podoben, saj sem kot človek izšel iz Abrahamovega rodu, da bi se v vsem izenačil z brati. To je dojel tudi apostol Pavel, ko pravi: Ker so torej otroci deležni krvi in mesa, se je prav tako tudi sam udeležil obojega, da bi s smrtjo zrušil tistega, ki je imel oblast nad smrtjo, to je hudiča.

Drugače namreč ni bilo mogoče zrušiti njega, ki je imel oblast nad smrtjo, in zrušiti celo samo smrt. Treba je bilo, da se Kristus daruje za nas, eden žrtvuje za vse: Kristus pa je bil nad vsemi.

Zato že psalmist omenja, da se daruje Bogu Očetu za nas v brezmadežno žrtev: Žrtev in daritev nisi hotel, a telo si mi pripravil. Daritev za greh nisi terjal; tedaj sem rekel: Glej prihajam.

Križan je bil za vse in zaradi vseh, da bi po smrti enega za vse, vsi živeli v njem. Nad njim, pravzaprav nad samobitnim življenjem nista mogla zavladati smrt in razkroj. Da je Kristus daroval svoje meso za življenje sveta, spoznamo iz njegovih lastnih besed: Sveti Oče, pravi, ohrani jih, in potem: Jaz se zanje posvečujem.

Izraz 'posvečujem se zanje' uporablja namesto izraza 'žrtvujem in darujem se kot brezmadežna daritev v prijeten vonj'. Postava je učila, da je bilo posvečeno to, kar se je darovalo na oltarju. Kristus je torej dal svoje telo za življenje vseh in z njim znova v nas vzpostavil življenje. Kako se je to zgodilo, bom razložil po svojih močeh.

S tem, da je oživljajoča Beseda bivala v mesu, ga je predelala v svojo dobrino, namreč v življenje, ko mu je v skladu z izvršenim zedinjenjem, ki ga ni mogoče opisati, popolnoma predala svoji naravi svojsko oživljajočo moč.

Zato Kristusovo telo oživlja vse, ki ga prejemajo: v umrljivih ljudeh namreč izganja smrt in odstranjuje razpadljivost, saj je v njem počelo uničenja vsega razkroja.

Iz govora sv. Efrema, diakona, o našem Gospodu (3-4, 9)

Kristusov križ, rešenje človeškega rodu

 

Našega Gospoda je teptala smrt, potem pa je on steptal smrt kot pohojeno cesto. Sam se je izročil smrti in jo prostovoljno pretrpel, da bi uničil tisto smrt, ki ni marala umreti. Nesoč križ je Gospod šel iz mesta, ker je smrt tako hotela; na križu pa je klical in je priklical mrtve iz predpekla, čeprav se je smrt zoperstavljala.

Glede na telo, ki ga je imel, ga je smrt umorila; z istim orožjem pa je on zmagal nad smrtjo. Skrival je božanstvo pod človeško naravo in se približal smrti, ki ga je umorila, a je bila sama umorjena. Smrt je umorila naravno življenje, njo pa je umorilo nadnaravno življenje.

Ker ga torej smrt ni mogla požreti brez telesa, niti priti do predpekla brez mesa, je prišel v Devico in od nje sprejel telo, da je v njem prišel do predpekla. Ko pa je s privzetim telesom prišel tja, je uničil vse zaklade pekla in raztresel vse njegovo bogastvo.

Prišel je k Evi, materi vseh živih. Bila je vinograd, katere ograjo je odprla smrt z rokami same Eve, da bi uživala njen sad; tako je Eva, mati vseh živih, postala izvor smrti vsem živim.

Vzbrstela pa je Marija, nova trta glede na staro trto Evo, in v njej je zaživel Kristus, da bi, ko se je smrt po svojem običaju pasla in brezskrbno bližala, v smrtonosnem sadu skrito življenje uničilo smrt. Ko ga je torej smrt brez bojazni pogoltnila, je rešil življenje in mnoge z njim.

Izreden je bil namreč v svoji moči tesarjev sin; šel je s svojim križem nad vsemi brezni, ki so požirala vse, in prepeljal človeški rod v hišo življenja. Ker pa je človeški rod zaradi drevesa padel v te podzemske nižine, je tudi na lesu prešel v dom življenja. Drevesu v raju je bila vcepljena grenka mladika; zato je bilo treba vcepiti drugo, sladko vejico, da bi v njem spoznali tistega, ki mu ne more nasprotovati nobena stvar.

Slava tebi, ki si s svojim križem zgradil most nad smrtjo, da po njem duše prehajajo iz kraljestva smrti v kraljestvo življenja.

Slava tebi, ki si nadel telo umrljivega človeka in si iz njega vsem umrljivim naredil studenec življenja. Ti si živ, ti živiš. Tvoji ubijalci so namreč ravnali s tvojim življenjem kakor poljedelci; vrgli so ga v globino, kakor sejejo zrna žita, da od tam vstanejo in z njim zrastejo mnoga druga.

Pridite, darujmo svojo ljubezen kot veliko in splošno daritev, dvignimo slovesne speve in molitve njemu, ki je prinesel v dar Bogu svoj križ, da bi po njem nas vse obogatil.