Dva korejska detektiva preiskujeta smrt starejšega bogatega moškega, ki je pri plezanju padel s pečine. Vse kaže, da je šlo za nesrečo oziroma samomor, a njegova mlada vdova Seo-Rej, privlačna kitajska priseljenka, se zdi popolnoma neprizadeta. Poročeni detektiv Hae-džun, sicer obseden z nerešenimi primeri, postane tekom preiskave vedno bolj zainteresiran za mladenko, ki tudi ni povsem nedovzetna zanj – a nekje na sredi filma se izkaže, da padec s pečine verjetno ni bil naključje. Kako se bo njuno razmerje razvijalo ob tem dejstvu?

Dvojna prevara je novi celovečerec šampiona korejskega žanrskega filma Čan-vuka Parka, ki je bil lani v Cannesu zanj nagrajen z zlato palmo za režijo. Za epsko dolžino in kriminalno zasnovo ima neobičajno počasen ritem, ki je prestreljen s pripovednimi preskoki in z opustitvami ter s precej zgoščenim podajanjem informacij. Pri tem je v ospredju vizualno pripovedovanje, z nenavadnimi koti kamere, kontrastno fotografijo in nasploh zelo obdelano sliko. Pravzaprav gre za monumentalen mozaik oziroma fresko, sestavljeno iz posameznih, natančno zasnovanih prizorov, znotraj katerih natančen ogled najde številne prispodobe. Skratka, odličen neo-noir, prežet z izpiljenim slogom in s posrečeno uporabo Mahlerjeve 5. simfonije, pa tudi prenosne telefonije in sodobnih pripomočkov za nadzorovanje.

V vsebinskem smislu se Dvojna prevara, kot namiguje že slovenski prevod naslova, naslanja na nekatere strahovito prežvečene motive iz klasičnega film-noirja: malce ciničen detektivski par, femme fatale, ki je hkrati gangsterska priležnica, nespečnost, kajenje, manipuliranje, izsiljevanje, preganjavica, nezaupanje … Tudi precejšnje kompliciranje. Večkrat sem se med ogledom spomnil na znameniti noir Veliki sen iz leta 1946, pri katerem se v nekem trenutku niti scenarist Raymond Chandler ni mogel spomniti, kdo bi naj bil kriv za smrt enega od stranskih likov.

A resnično težišče Parkovega filma je nekje drugje: Seo-Rej in Hae-džun sta dve žarišči v elipsi prepovedane ljubezenske zgodbe, okoli katerih se ne glede na vse nizajo bolj in manj pomembni zapleti in ljudje. V kriminalko zamaskirana zgodba o zatajeni, nevarni strasti tako mestoma spominja tudi na dela Kar Vaija Vonga, sploh zaradi nekoliko baročne nagnjenosti k slogu. Mimogrede, ta v klasičnem noirju ni bil sam sebi namen, ampak praviloma odsev izkrivljenega notranjega sveta bodisi junakov bodisi okolja.

Dvojna prevara zahteva nekaj koncentracije in lastnega vložka, da se znajdemo v avtorskem labirintu, namenjenem zrelejši publiki.