Okoli leta 60 je apostol Pavel na svoji apostolski poti doživel brodolom, vendar se mu je uspelo rešiti na Malto. Njegov spremljevalec Luka je zapisal, da so jih domačini sprejeli zelo ljubeznivo (Apd 28). Prav Maltežani so letos predlagali, da tokrat v molitveni osmini za složnost kristjanov razmišljamo o gostoljubju.

Res je gostoljubje ena izmed temeljnih etičnih vrlin, zaradi katerih je človek v pradavnini preživel. Prvi vzgon razvoja človeštva sta bila sklepanje zavez in sposobnost razširjenih družin, rodov in ljudstev, da sprejemajo drug drugega, si dajejo zavetišče in se tudi vzajemno bogatijo z znanjem, kulturo in duhovnostjo ter novo življenjsko močjo.

Ko danes kristjani razmišljajo, kako bi dali gostoljubje brodolomcem, ki prihajajo na malteško obalo, pa ostaja vprašanje: Kakšno gostoljubje si mi kristjani sami znamo dajati med seboj?

Gostoljubje namreč ne pomeni, da nekoga sprejmemo samo kot novo delovno silo ali kot tistega, ki bo zapolnil vrzel med nami, ampak kot človeka, ki ga spoštujemo v njegovi posebnosti, kulturi in duhovnosti. Kaj lahko na obzorju take gostoljubnosti katoličani, pravoslavni in protestantje pričakujemo drug od drugega?

Mi katoličani se lahko veselimo pravoslavne duhovnosti zaradi čudovitega prepevanja in čaščenja Svetega duha, ki je še veliko močnejše kot v naši katoliški tradiciji. Njihovo bogoslužje ni sprotno, ampak pomeni resničen trenutek duhovnosti; je meditativno, blagoglasno in se priklanja Lepoti. Po tem zgledu so tudi bruseljski študentje uvedli meditativno sveto mašo, ki traja po tri ure, in jo poimenovali »maša, pri kateri se ne mudi«. Tudi naša bogoslužna reforma je povezana s »prisluškovanjem« skrivnostim, pri katerih je znova ovrednotena tišina.

Naši protestantski bratje so dobrodošli med nami s svojim osebnim odnosom do Božje besede. Zavedajo se namreč, da Sveto pismo nagovarja vsakega posameznika konkretno in osebno tudi takrat, ko je z drugimi pri bogoslužju.

Prav tako pa lahko mi katoličani, ko nas sprejmejo kristjani drugih cerkva, govorimo o bogastvu zakramentalnega življenja, ki ga z drugimi ne moremo deliti le iz vljudnosti, ampak na podlagi globokega skupnega doživljanja zakramentalnega misterija Božje navzočnosti in spreobrnitve srca.

Tak odnos drugega nas bo pripravil, da bomo tudi v drugih laže sprejeli ne samo njihovo stisko, ampak tudi njihovo duhovno bogastvo, ko potrkajo na naša vrata, in jim ponudili gostoljubje.