Judovski mislec Rachi pravi, da ko bi bila neka katastrofa na zemlji in ko bi zgorelo vse Sveto pismo, a bi ostala Visoka pesem, bi še vedno imeli Božjo besedo in človeštvo bi bilo rešeno. Res je, Visoka pesem izraža globino naše duše, kjer se razodeva tisto, kar je pravzaprav neizrekljivo, kar človeka docela presega. Preseneti nas, da v tej globini najlažje zaživi žensko srce, tisto, ki je veliko trpelo in je sposobno ljubiti vsem težavam navkljub. Takšno je bilo srce Marije iz Magdale.

Pesem vseh pesmi pravi, da v globini svoje duše človek hrepeni in išče Boga. V tem hrepenenju pa je že Bog navzoč, njegova milina, njegova dobrota. Zato iskanje Boga ni samo bolečina in trpljenje, ampak je predvsem radost, saj vemo, da tudi veliki Pascal zasliši glas Boga, ki mu pravi: »Ne bi me iskal, ko me ne bi že našel.

Nevesta v Visoki pesmi venomer išče svojega ljubljenega, ga želi videti, in zato sprašuje jeruzalemska dekleta ob mestnih vratih, ali so kje videle ljubljenca njene duše. To pomeni, da prav tako tudi mi v iskanju Boga, njegove ljubezni ali Božje navzočnosti med nami, ne moremo ostati sami, ampak, da med seboj delimo iskreno besedo, ko ga iščemo in potem tudi veselje, če ga najdemo.

V življenju Marije Magdalene se najlepše uresničuje hrepenenje iz Visoke pesmi. Tudi ona išče Gospoda, tudi ona sprašuje druge, ali so ga videli, pa naj bodo to angeli ali pa vrtnar v lepem nasadu oljk. Bog, ki je dobrota sama, ne dopusti, da bi ga človek imel v posesti, da bi se ga kdorkoli polastil, ali ga obvladal. Nihče ne more zaobjeti in posedovati Božje ljubezni. Bog se raje umakne in ostaja hrepenenje naše ljubezni, zato pa je naša iskanje še bolj pristno in naše molitev še globlja.

Izjemna ženska Marija iz Magdale nas uči, da najgloblja ljubezen zahteva tudi žrtve, tako se je tudi ona pripravljena žrtvovati. Evangelij nam poroča, da zasliši glas, ki jo vprašuje: Žena, zakaj jokaš, zakaj si žalostna, zakaj trpiš, ko pa je vendarle dobri učenik pri Tebi! Takšna je Božja tolažba. Ne da bi mi ne trpeli več, da ne bi več hodili skozi očiščujočo ljubezen, da ne bi več jokali. Toda tako kakor v Evangeliju, se lahko tudi pri nas te solze gorja in trpljenja spremene v solze veselja. V tem duhu bi lahko rekli, da je resnica ljubezni nam ljudem nevidna, da je ne moremo zaznati, dokler je ne uzremo skozi tančico solza. Tančica solz pomeni, da smo se sposobni drug za drugega žrtvovati, drug drugemu kaj odpustiti, drug z drugim potrpeti. Šele takrat lahko nastopita najgloblja radost in veselje.