V človekovem srcu se vedno na novo pojavljajo lepe melodije. Le od kod so prišle vanj? Lahko rečemo, da je človek zapel, še predno je spregovoril, kajti znal je prisluhniti melodijam neba. Slišal je za ptice, ki so od nekdaj žvrgolele, in človek je v njih zaznal nekaj več kot ritmični zvok ali zanimive glasove. Začel je uživati ob ptičjem petju, ga oponašati in tudi sam je zažvrgolel.

In tudi ko je postal zelo zgovoren in razvil dar pripovedništva, se je še vedno rad zatekel k petju. Kadar je beseda pospremljena z melodijo, pridobi novo moč, še neznan polet, saj nam globlje razkrije pomen samih besed. Zdaj razumemo, zakaj ob izrazu globokih čustev človek znova potrebuje ne samo navadne besede, ampak tudi pesem. Pomislimo, naši najbolj veseli trenutki, pa tudi najbolj žalostni so pospremljeni s pesmijo. Prepevamo in zaplešemo ob svadbi, otožno zapojemo na pogrebih, zajuckamo od veselja, ko se nam je rodil otrok, ob visokih obletnicah dvignemo kozarce, a ne brez petja.

Pravijo, da k najglobljim čustvom spadajo tudi religiozna razpoloženja. Kako izraziti najintimnejši svet, kako ga ubesediti, ko so pa besede tako šibke! Tudi za molitev potrebujemo pesmi, nujne so melodije srca, da bi izrazili tisto, kar je neizrekljivo, da bi povedali še več kot zmore sama beseda. Zato se je že zelo zgodaj razvilo tudi liturgično petje. Bogoslužne melodije želijo povedati več kot razposajena razigranost, izraziti želijo globinsko veselje, ki ga vsak nosi v sebi v obliki najlepših hrepenenj. Zato je pomembno, da so svetopisemska besedila tudi v odličnih slovenskih prevodih ohranila lepo melodiko slovenskega jezika. Hvaležni smo lahko našemu pesniku Simonu Gregorčiču, da je vnesel v svoje prevode bibličnih psalmov toliko melodičnih odtenkov.

Zelo zanimivo je, da je današnja svetnica sv. Cecilja postala nebeška zaščitnica cerkvenih pevcev in glasbenikov zaradi njenega življenjepisca, ki pravi, da je kljub zvokom orgel slavila Boga. To se nam zdi malce paradoksalno, toda če pomislimo, da so bile v antiki orgle zelo bučne, kar nič melodične in so jih imeli za posvetni instrument, potem lahko občudujem Cecilijo, da je njeno srce prepevalo kljub nemogoči glasbeni spremljavi. In v tem je simbolika lepih pesmi in melodij: kljub hrupu sveta, kljub tragičnemu občutju življenja, vendar ne bodo utihnile melodije in lepota notranjega sveta. Srce se bo vedno odpiralo melodijam, ki prihajajo od zgoraj.