Velikana slovenske poezije Franceta Prešerna nekateri radi imenujejo slovenski Orfej. Ne samo, da se ta mitološka podoba pogosto pojavlja v njegovi poeziji, tudi sam je hotel popeljati svojo ljubljeno Evridiko, ki ji je bilo ime Julija, v veselje in radost. Vendar mu to ni uspelo in tako je v svoji žalosti pisal Sonete nesreče. Toda prav v nesreči je Prešeren postajal »novi Orfej«, podobno, kot so grški krščanski očetje našega Odrešenika primerjali s tem pevcem. Kristus namreč vse kristjane popelje k novi svetlobi in sreči. Tudi za našega pesnika bi lahko veljale preroške besede, ki jih je izgovoril sam, vendar brez posmehljivosti: bil je kot nekakšen »nov Orfej, ki k sebi vlekel je Slovene«. V grški mitologiji je bil Orfej tudi glasnik miru, saj je s svojimi strunami in poezijo znal spraviti grška ljudstva med seboj. Podobno si je tudi Prešeren želel sprave med Slovenci, želel je, da bi jih združil skupni ideal in vzpostavil med njimi mir in srečo. Od tedaj se v Prešernovem imenu ne prepoznajo le slovenski književniki, ampak vsakdo, ki mu je mar slovenski jezik.

Zato smo lahko tudi mi danes pozorni na Prešerna kot na tistega, ki na eni strani opeva izgubljeni »raj pod Triglavom«, na drugi pa ga znova zaznava v svoji viziji ter nam kaže, kako lahko do njega prispemo.

V »Sonetih nesreče« obžaluje, da je zapustil domači kraj in da ga je v svet speljala »uka žeja«. V tem hrepenenju po izgubljenem slovenskem »Edenskem vrtu« lahko vidimo več kot samo nezaupanje v sodobno tehnično civilizacijo, ki nas trga iz domačega okolja. Gre za to, da znanje, ki si ga vsak mladenič in mladenka želita, ne bi hkrati pomenilo izgube spoštovanja in zanemarjanje lepot slovenske kulturne krajine. Prešeren nas opozarja, da se moderna tehnologija ob zanesenosti nad svojimi uspehi lahko kaj kmalu sprevrže v izgubo pristnih človeških odnosov. Znanost in tehnični dosežek nas ne odtujita od nas samih in naše sreče le, če ohranita temeljne človeške vrednote, spoštovanje do dela in čudovite narave, ki nas obdaja.

Toda vrnimo se k Prešernu kot k »novemu Orfeju«. Če pozorno beremo njegov »Krst pri Savici«, vidimo, da Črtomir sprejme krščanstvo iz rok svetniškega meniha, ki evangelij oznanja z besedami ljubezni. Toda k temu ga je pregovorila Bogomila. Že na zemlji mu je razgrnila »nebeško glorijo« – to pomeni, da svetloba Ljubezni, novih spoznanj in sreče lahko napoči le s krščansko kulturo in duhovnostjo že v tem življenju. Če dosledno sledimo Prešernovemu iskanju nove luči, potem je »novi Orfej« Bogomila, ki simbolizira lepoto poduhovljenega in ljubečega dekleta. Lahko končamo z besedami, da Prešeren preroško naznanja novo duhovnost – tisto, ki jo bo razkrila ženska duša, inteligenca ženskega srca, in ki lahko Slovence znova popelje v njihov izgubljeni »Edenski vrt«.