Svetega Frančiška radi imenujemo Asiški Trubadur. In Francesco, ali »Francozek«, kot ga je začel klicati njegov oče, je bi v resnici pesniška duša, ki je s svojo poezijo, ali pa z interpretacijo že znanih pesmi, znala navdušiti svoje vrstnike. Vsekakor pesmi asiške zlate mladine niso bile izraz duhovne lirike, ampak pojav sproščujoče mladeniške ustvarjalnosti, ki v razposajenosti išče meje možnega v melodiji plesu in besedi.

Toda Frančišku je šlo za globje veselje. Vedno je tako, da nas življenje, usoda ali pa Božja previdnost - kakor pač imenujemo dogodke, ki so nas zaznamovali - prisili, da se srečamo z globinami svoje duše. To se je zgodilo Frančišku, ko se je po naivni avanturi viteškega spopada med mladeniči dveh tekmovalnih mest, Assisija in Perudže, znašel v zaporu. Takrat je uvidel, da mora res bodriti svoje prijatelje in jim vlivati poguma. Kako biti duhovit v stanju, ko vsi ljudje okoli tebe obupujejo, kako se nasmehniti, ali celo zasmejati, ko nisi v nič kaj zavidljivem položaju zapornika! Pa vendar je to mogoče, kadar je človeška duša svobodna. In kako biti svoboden, ko pa si v zaporu, kjer je svoboda najbolj kratena! Tudi to je mogoče, če začneš prisluškovati globinam svoje duše. Takrat je mogoče zaznati ljubeči pogled, ki nas spremlja. In težke okoliščine se nam zazdijo nepomembne, smešne, lahko se jim nasmehnemo. Prav to globino svoje duše je začutil Frančišek, zato bi lahko rekli, da je v zaporu postal odrasel in celo svoboden fant. Začutil je tudi, ta svoboda duha, prek katere lahko ugotovi smešnost svojega položaja, ni le zanj, ampak jo morda deliti z drugimi. In čim več veselja podarja drugim, tem več se ga rojeva v njegovi duši. Tudi njegovi prijatelji ugotovijo, da je njihov položaj pravzaprav smešen, a najbolj so smešni ti, ki jim kratijo svobodo.

Frančišek je v zaporu zaslutil, da je umetnost življenja prav v tem, da znamo najti veselje, celo v uboštvu in bedi. Pogoj pa je, da se predamo ljubezni, ki se v nas joglaša.

Zato je Asiški Trubadur vzljubil preprostost in siromaštvo, ker se je tako čutil najbolj svobodnega in veselega. K tej preprostosti je vabil tudi svoje brate. Pa tega mu ni bilo dovolj, obračal se je tudi k cvetlicam in pticam, k vsem bitjem, saj vsem nam in vsaki živalci manjka toliko reči! A vsakdo lahko zaživi v Stvarnikovi največji Ljubezni, ki ga vabi k veselju in svobodi.

Morda lahko prav v času koronavirusa to veselje v globinah svoje duše najdemo tudi mi in ga podarimo drug drugemu, čeprav na daljavo.