Nekatere dežele po Evropi praznujejo Binkoštni praznik kar dva dni, tudi še v ponedeljek, ki sledi binkoštni nedelji in tako poudarjajo njen pomen za krščansko tradicijo in kulturo. To so dnevi praznovanja Duha veselja in modrosti, Božje tolažbe in upanja.

Prav na današnji dan, ko praznujemo tudi Marijin praznik, se spomnimo, da apostoli v pričakovanju velikega dogodka niso bili sami, sredi med njimi je po krščanskem izročilu bila tudi Jezusova mati. Morda smo premalo pozorni na to podrobnost, ki pa je velikim sakralnim umetnikom tako ljuba. Barvita slikarska platna rada kažejo Marijo v vsej ženski lepoti, ki je obsijana s svetlobo in plamen nad njeno glavo izstopa po svoji velikosti ter moči in se razlikuje od plamenov apostolov. Če pa pomislimo na Marijino žensko dušo, ki je polna pričakovanja, potem nam ta prikaz postane bolj razumljiv. V svoji ženski nežnosti je bila Marija razpoložljiva za navdih nove Ljubezni. Plamen nad njo je ogenj te ljubezni, o kateri poje Visoka pesem, ko pravi, da je »njena ljubezenska strast silna« in da so »njene strele ognjene« ter »njeni plameni, Gospodovi plameni« (Vp 8,6).

Marijana plamteča duša povezuje plamene apostolov. Odslej bo njihova modrost postala modrost o ljubezni, njihova inteligenca se bo razodela kot umnost srca, njihov pogum se bo predstavil kot neustrašen pogled v prihodnost.

Vendar pa je zanimivo, da njihovi plameni ne poskočijo kvišku in se ne združijo v eno samo plamtečo baklo. Ostajajo kot posamični ognjeni jeziki nad njihovimi glavami. To pomeni, da individualnost vsakega izmed njih ni ukinjena, enkratno veselje srca vsakega posameznika ne izgine, ostaja kot dar, kot navdih Duha. Odslej te posamičnosti ne bodo več ne boleče in ne moteče. Izražale bodo radost ljubezni v različnosti.

Sedaj razumemo, zakaj so Jezusovi učenci bili sposobni razumeti ljudi s tako različnimi govoricami. Marija, ki je bila polna Duha ljubezni, od takrat pozna in se raduje vsakega izmed nas, pa naj bo še tako drugačen.

Judovska skupnost te dni prav tako praznuje Binkoštni praznik in sicer kot čudežni dan, ko so prejeli dar Thore, dar Božje Postave. Postava zahteva obrezo srca, kar pomeni, da ogenj Ljubezni rani naše srce. Takšno srce, ki je ranjeno, po preroku Ezekijelu, postane rodovitno. Zna se darovati, živi za ljubljene in tudi zna odpuščati.

Marijino srce je polno plamtečega Duha, ki nas povezuje kljub naši različnosti, zato jo imenujemo tudi Mati vse Cerkve, Mati skupnosti upajočih in ljubečih ljudi.