Ko se vprašamo, po čem lahko spoznamo, da je bil David pravi mesijanski kralj, kar pomeni resnična podoba Odrešenika, ki bo prišel kar nekaj stoletij za njim, morda pomislimo na njegovo bistrost in pogum, s katerima je premagal Goljata in bil tudi kasneje uspešen pri obrambi svojega ljudstva. Ali pa da je znal nebeško lepo peti in igrati na harfo, da je pomiril celo razrvanega kralja Savla. Morda tudi, da je kot pravi prerok vzpostavil pravičnost v svojem kraljestvu. Toda odlomek iz Samuelove knjige, ki ga beremo danes pri sveti maši, govori o tem, kar pravi francoski pregovor: »Noblesse oblige«, plemenitost obvezuje.

Da, plemenitost srca je kraljevska drža. K tej plemenitosti spada tudi prizanesljivost, da se nekdo ne maščuje, čeprav bi se lahko, ali mu celo to dovoljuje družba, v smislu: vzemi nazaj tisto, kar je tvojega! Današnja zgodba govori o tem, kako kralj Savel iz ljubosumja preganja mladeniča Davida, ki je sicer bil njegov dvorjan in celo njegov najboljši bojevnik. A David je bil kakor judovski Odisej, ki se je znal zmuzniti v nasprotnikov tabor in tokrat mu je uspelo neopazno priti tudi do Savlovega ležišča. Kralj Savel mu je stregel po življenju in lahko bi se maščeval, ter svojega nasprotnika ugonobil. Tod David ve, da je Savel vendarle tisti, na katerega je prerok Samuel izlil rog olja in ga mazili za kralja. Četudi se vede kot njegov sovražnik, vendar ostaja Božji ljubljenec. Lahko da se bo spokoril in znova postal vreden svoje kraljeve službe.

Zato David spečemu Savlu odvzame le kraljevo sulico in se umakne na bližnjo goro, od koder ga kliče in mu kaže svoj vojni plen ter ga sprašuje, zakaj ga preganja. Davidova prizanesljivost in odpuščanje ne pomenita, da zase nebi zahteval pravičnost. S hriba kričoč Savlu kaže njegovo krivico, a hkrati svoje plemenito dejanje odpuščanja. Da, odpuščanje ne odpravlja pravičnosti, ampak jo omogoča na višji ravni, na nivoju prizanesljivosti in plemenitosti srca.

Ko pravi mesija, Kristus sam, spregovori o ljubezni do sovražnikov, prav tako ne odpravlja pravičnosti v družbi, ampak jo vzpostavlja na višjem nivoju. Pravičnost združi z ljubeznijo, ki je sposobna odpuščanja. Kadarkoli kristjani zahtevamo popravo krivic, ki smo jih pretrpeli, moramo hkrati pokazati, da smo sposobni odpuščanja, podobno kot kralj David, ki je Savlu odpustil, še preden se je ta spokoril. Jezusovi učenci smo poklicani, da le preko ljubezni in odpuščanja vzpostavljamo pravičnost v družbi.